Avtor: malina

ICTUSCORDIS je intermedijski performans / avdiovizualni laboratorij z glavnim subjektom srca umetnika. Januš Aleš Luznar vabi publiko na intimno potovanje umetniških src. Projekt raziskuje interakcijo med umetnostjo in psihologijo, med fizičnim in mentalnim organizmom. Čeprav le-te govorijo različne jezike, ki jih je težko prevesti, umetnik išče njihove naključne in nenaključne paralele, prek katerih komunicirajo.

V prvi različici ICTUSCORDIS “Srčne modulacije”, ki je bila s pomočjo PIFcampa razvita in izvedena v letu 2018, je v ospredju raziskave avtorjevo srce. Januš Aleš Luznar raziskuje uporabo Biofeedback metode kot navdih, s tem, da manipulira vzburjenost, intenzivnost in tempo svojega srca z različnimi zvočnimi modulacijami. Za izvedbo ni uporabljenih predposnetih zvokov ali vzorčenj.

“ICTUSCORDIS – Hearts Dialog” pa je nova avdiovizualna predstava sodobnega plesa, ki temelji na srčnem utripu dveh izvajalcev v realnem času. Z  v živo proizvedeno glasbo s srca glasbenika Januš-a Aleš Luznar-ja in koreografijo sodobnega plesa Madžarskega plesalca Gyule Cserepesa. Glasbenik za zaznavanje zvoka srca uporablja posebej prilagojen mikrofon z visoko občutljivostjo. Mikrofon bo nato priključen na mešalno mizo in modulacijske efekte, s katerimi bo zvok srca manipuliran v ritmično in harmonično elektronsko glasbo. Zvočni del projekta bo povezan z analognim avdio signalom. Na plesalcu pa bodo uporabljeni senzorji gibanja “pametne tkanine” in senzor srčnega utripa, ki jih bo Januš Aleš Luznar razvijal na letošnjem PIFcampu. Glasbeni del predstave se bo odzival na srce glasbenika, vizualna vsebina pa bo nadzorovana s srcem in gibanjem plesalca. Interakcija utripajočih srčnih utripov bo ustvarila špekulativno skladno sinhronizirano mešanico zvoka, vizualizacij in plesa.

“ICTUSCORDIS – Hearts Dialog” je vabilo občinstvu v posvečen umetniški prostor in duhovno intimnost. Najti sebe v srcu drugega je prepoznati povezavo med vsem.

“Začetni material projekta je približno 7000 negativov na 35mm filmih in njihove digitalizirane verzije. Iskanje algoritma, ki bi smiselno sistematiziral analogni arhiv preko digitalnega arhiviranja v ponovno analogni obliki knjižic, je glavni namen projekta, ki nosi v ozadju razmišljanje o družbeni moči, ki jo sam arhiv nosi, ko prestopi meje osebnega in preide pod lastništvo institucij.”

Kos ni končan, a vendar je zamisel jasna: odlitek v obliki plastične skodelice: dotakljiv, oprijemljiv, lomljiv.
Kar počil bo v vaših rokah, če ga boste zgrabili premočno.

Delo je treba brati kot kritiko potrošniškega sveta, sveta stvari in predmetov, ki jim ni namenjena dolgotrajnost.
Proizvajati moramo. Stvari se morajo zlomiti, da lahko proizvajamo dalje. Veliko plastike plava v oceanih.
Kot umetniško delo si predstavljam mizo, napolnjeno s temi filigranskimi plastičnimi skodelicami, narejenimi iz peska; občinstvo se jih lahko dotakne in jih vzame, a kosi se bodo ob tem samo razlomili na delce in razpadli v pesek.

Preizkusila sem več različnih postopkov oblikovanja kalupov in vlivanja, a še vedno nisem dosegla želenih rezultatov. Izpopolniti moram svoje raziskovanje in testiranje materialov z oblikovanjem kalupov in vlivanjem, kot tudi s sredstvom za razkalupljanje. Del te raziskave bo zagotovo opravljen pred PIFcampom, končno delo pa želim ustvariti na samem kraju. Mogoče bi mi določeni materialni vidiki (lokalni materiali in načini izdelave) in izmenjave z drugimi umetniki lahko pomagali najti pravšnji proizvodni proces.

Minljivo umetniško delo je projekt Helene Thuemmel.

Prav tako kot ljudje, migrira tudi hrana. Tradicionalna kuhinja ni vedno sestavljena iz lokalnih oziroma regionalnih sestavin. Sodobna pica je italijanskega porekla, paradižnik pa je vseeno prišel od Aztekov. Ameriški hot dogi izhajajo iz nemških klobas, polnjenje mletega mesa v ovoje pa sega vse do starih Sumercev in Kitajcev. Takšno protislovno pojmovanje tujih sestavin v tradicionalni lokalni kuhinji postavlja pod vprašaj izvirne zgodbe o „pristni“, regionalni hrani in o tem, kaj sploh opredeljuje pristnost.

“Domača” kuhinja je fizična manifestacija procesov dolgoletne zgodovine globalne izmenjave in migracij, skozi katere so se formirale različne kulturne tradicije. Preučuje, kako določena tuja sestavina prehaja v novo državo in se vključi v obstoječi regionalni kulinarični besednjak. Na PIFcampu bomo raziskali izvorne zgodbe več ključnih jedi iz regije in oblikovali ter preizkusili igro, ki testira asociacije igralcev ob slovenskih sestavinah. Najin cilj je ustvariti nove asociacije s serviranjem različnih metod priprave enake hrane iz drugih držav.

Najina igra odpira dialog o tem, kako hrana deluje kot posrednik med regijami, in poudarja raznolikost okusov, ki jih ustvarjajo različni kraji, kljub temu, da uporabljajo iste sestavine. Igra je samo podlaga za pravo umetnost – izmenjave med popolnoma različnimi ljudmi, ki jih povezuje ljubezen do nečesa tako ključnega kot je dobra hrana.

DinnerCon 4eva je projekt Grace Wong & Jennifer Katanyoutanant.

RogLab s svojo mašinerijo iz premičnega programa FabBox in mentorjem Stašem Vrenkom gostuje na PIFcampu! S seboj bodo prinesli 3D-printerje in toplotno prešo, v kateri lahko, če bo sila, tudi pogrejemo kakšen toast.

RogLab je ustvarjalno vozlišče, ki od leta 2012 deluje v okviru Muzeja in galerij mesta Ljubljane. Je sodelovalna platforma, ki z izdelovalnim laboratorijem omogoča dostop do produkcijskih orodij ter spodbuja inovativno rabo izdelovalnih tehnologij, z organizacijo družbeno-angažiranih projektov pa skuša oblikovalsko produkcijo usmeriti v bolj odgovorne vode (v letu 2019 na primer ustvarjamo prototipe za aktivno staranje).

FabBox je žepna mobilna izvedba izdelovalnega laboratorija ter z njim povezan program delavnic, na katerih pod mentorskim vodstvom pri širši publiki vzbujamo interes za izdelovalništvo, oziroma s stroji obiščemo uporabnike, ki bi izdelovalne tehnologije radi preizkusili na lokaciji po svoji izbiri.

Ustvarjalka elektronskih tekstilij in kostumografinja Mika Satomi in glasbenica in performerka Magdalena Ågren bosta na PIFcampu z uporabo nosljivih tehnologij, e-tekstilij in DIY zvočil razvijali kolaborativni zvočni performans. Mika bo izdelala e-tekstilni kostum za Mag, preko katerega bo glasbenica lahko kontrolirala svoje analogne sintetizatorje zvoka in druge zvočne efekte, Mag pa bo kričala v svojo pozavno in megafon.

Eklektični duet zanima predvsem, če bo uporaba e-tekstilij ukrojila ali razbremenila glasbenega izvajalca!

Pridružite se projektu Johna Richardsa aka Dirty Electronics na eklektičnem potovanju, ki združuje sestavljanje DIY vezij in pisanje besedil!

Ideja projekta Solder & Synonyms inspiracijo črpa iz slikovite okolice doline Soče in jo združuje z sestavljanjem vezij, circuit bendingom, pisanjem besedil in kritičnim mišljenjem. Udeleženci bodo tekom tedna razvijali besedila, npr. zgodbe, poezijo, manifeste, sheme in abstraktne izraze – in zgradili umetelno vezje, kjer se besedilo shranjuje na mikroprocesorju in predvaja na LCD-ju, samo besedilo pa je osnova za digitalno wave-table sintezo zvoka. Pisanje besedil ponuja protiutež osredotočenemu spajkanju v zaprtih prostorih in posledični stalni priključenosti na električno omrežje. Dovolite si navdih črpati iz naravnega okolja!

Leta 2017 sem bil prvič povabljen v Slovenijo, kjer sem imel delavnico, ki je združila moje zanimanje za DIY vezja, elektroniko in pisanje. Delavnica se je po naključju dogajala v rojstnem kraju slavnega slovenskega pesnika Valentina Vodnika. Vezje je bilo takrat še prototip, zgrajeno okoli ožičenega obešalnika za oblačila, z LCD zaslonom, uporabljenim za pomikanje besedila, ki so ga napisali udeleženci. Tema delavnica je združila moje zanimanje za pisanje glasbe in besedil ter semiotiko strojev, te interese pa sem želel z ustvarjanjem edinstvenega objekta še bolj povezati. Po delavnici sem nadaljeval z raziskovanjem alternativnih oblik izdajanja publikacij: od fanzinov in knjižic, do besedil, shranjenih na mikročipih, riso tiska, DIY tiskalnikov in ostalih, netipičnih tiskarskih formatov. Večkrat sem izjavil, da bo moja naslednja publikacija zavzela obliko enega od mojih sintov. S projektom Solder & Synonyms želim doseči ravno to. Umetelno vezje, zasnovano posebej za PIFcamp, bo postalo ne samo tabula rasa za mojo naslednjo publikacijo, ampak tudi za udeležence PIFcampa.

Ni naključje, da se prvi izmed letošnjih PIFcamp projektov MOTHeremin 2.0 ujema z grafično podobo letošnjega PIFcampa! MOTHeremin 2.0 je analogno elektronsko zvočilo za slepe in slabovidne za spoznavanje ogroženih metuljev Slovenije, avtorice Staše Guček.

MOTHeremin, analogno elektronsko zvočilo, je nastalo v smaragdni reke dolini Soče med PIFcampom leta 2018, obkroženo z gozdovi, gorami in nočnimi metulji – veščami.

Elektronsko vezje MOTHeremina, ki je oblikovano kot telo nočnega metulja, temelji na prvem elektronskem inštrumentu thereminu. Izumil ga je ruski fizik Leon Sergejevič Theremin leta 1920. Zvočilo lahko igramo brez dotika in s spreminjanjem razdalje rok od dveh elektrod oz. anten ali z drsenjem prstov po bakrenih linijah.

Z željo ozaveščati o hitrem upadanju števila insektov (t. i. “fenomen vetrobranskega stekla” – 2,5 % upad števila žuželk letno v zadnjih 25-30 letih, še posebej metuljev, vešč in čebel) bo Staša Guček oblikovala in nadgradila MOTHeremin z elektronskimi vezji v obliki najbolj ogroženih metuljev Slovenije. Zjedkana vezja na bakrenih ploščah ustvarijo relief, zato bo analogno elektronsko zvočilo postalo zvočno in učno orodje za slepe in slabovidne. S premikanjem in drsenjem prstov po bakrenih linijah in vzorcih bodo uporabniki lahko spoznavali metulje ne samo z dotikom, ampak bodo pri tem tudi spreminjali zvok. Poleg tega bodo lahko spoznali osnove električnega toka in elektronskih komponent, ki sestavljajo vezje.

Nenazadnje vam bo Staša predstavila razna čudovita in čudna znanstvena dejstva, mitologijo, zapiske iz knjig, zvočne krajine in druge zgodbe o pisanih letečih bitjih.