Odprta sobota 2019

PIFcamp se počasi bliža koncu, pred nami je že tradicionalna Odprta sobota, na kateri se lahko spoznate z letošnjimi udeleženci tabora in preverite, kaj smo tekom tedna počeli. Kot vsako leto s programom začnemo ob 13. uri, razne aktivnosti pa bodo potekale preko celega dneva in se nadaljevale vse do poznega večera.

Scott Kildall – zvočna instalacija

Na desetih različnih točk v okolici tabora bodo umeščene zvočne intervencije ameriškega konceptualnega in multimedijskega umetnika.  

Staša Guček – prezentacija zvočil

Slovenska glasbenica, ki je izdelala tri analogna zvočila, taktilne teremine za slepe in slabovidne, katerih osnova so risbe ogroženih metuljev Slovenije, pripravlja »slepo« demonstracijo zvočil.  

Klemens Kohlweis – zvočna instalacija

Avstrijski umetnik bo v okolici PIFcampa namestil majhne, neodvisne FM radijske oddajnike, ki bodo v zgolj nekaj metrskem dosegu prenašali zvoke enostavnih elektronskih vezij.

Alexandros Kontogeorgakopoulos – zvočna instalacija

Grški transdisciplinarni umetnik, ki deluje na preseku umetnosti, znanosti in tehnologije, bo v gozdu ob taboru postavil zvočno instalacijo opremljeno z terenskimi posnetki, ki so nastali na kampu.

Magdalena Ågren – kolaborativni zvočni perfomans

Švedska glasbenica, ki je skupaj z ustvarjalko elektronskih tekstilij Miko Satomi, razvila e-tekstilni vmesnik, majico preko katere lahko glasbenica z gibi kontrolira svoje analogne sintetizatorje zvoka in druge zvočne efekte, bo v živem nastopu demonstrirala rabo kostuma.

Januš Aleš Luznar (Yanoosh) – intermedijski performans

Svoj intermedijski performans Ictuscordis, katerega glavni subjekt je avtorjevo srce oziroma srčni utrip, nam bo v večernih urah predstavil slovenski glasbenik in performer.

Václav Peloušek – karatek nastop

Češki glasbenik in izumitelj sintesajzerjev pripravlja kratko demonstracijo MIDI mikrokontrolerja, ki, povezan z mikrofonom, upravlja z njegovim vokalom. Razvil ga je za potrebe svojega najnovejšega glasbenega projekta Toyota Vangelis, za katerega sta v Soči nastali tudi novi kompoziciji, ki jim bomo lahko prisluhnili.

Kaja Kisilak, Lea Bradašević in Mitja Cerkvenik – avdio-video performans

Domači vizualni umetnici bosta z vizualizacijami pospremili glasbo elektronskega glasbenika Mitje Cerkvenika.

Helene Thuemmel – umetniška instalacija

Na ogled bo postavljena instalacija krhkih odlitkov nemške umetnice, k v obliki plastičnih skodelic kar vabijo k dotikanju. Njeno minljivo umetniško del je sicer treba brati kot kritiko potrošniškega sveta, sveta stvari in predmetov, ki jim ni namenjena dolgotrajnost.

Urška Savić – Arhiv

Domača vizualna umetnica bo na ogled postavila digitaliziran analogni arhiv svojih fotografij, ki se jih bo dalo tudi natisniti in sicer v mini foto fanzin. Na taboru je sicer del fotografij ročno uredila in opremila s kategorijami, preostanku pa je kategorije določila nevronska mreža naučena od ročno označenih fotografij.

Julian Chollet – Open soil research

Nemški nomadski biolog bo na ogled in uporabo postavil svoj mobilni laboratorij za preučevanje prsti. Raziskave prsti potekajo v okviru odpre platforme za raziskovanje in preučevanje prsti HUMUS sapiens, ki v ekologijo tal vnaša DIY in DIWO pristope ter odprt »hekerski duh«.

Na travniku ob taboru, pod kupolo za porazdeljeno zaznavanje domačega računalniškega programerja in umetnika Luke Freliha, bomo 3D skenirali ljudi in večje objekte. Obeta se nam PIFnik, v okviru katerega bomo lahko preizkusili kruh in razne fermentirane jedi, ki so pod okriljem Ahaca Medena in ekipe sodelavcev nastajali v okviru tokratnega tabora. Delali bomo tudi divje namaze in degustirali osvežilne pijače.

Naš strokovnjak za divje rastline Dario Cortese pripravlja Divji sprehod ob Soči. Ob reki bo možno preizkusiti mobilno modularno pohištvo grške arhitektke Olivie Kotsifa. Tam se bomo lahko denimo počili ali pa se družili ob namizni igri Američank Grace Wong in Jennifer Katanyovtamant, ki igralce skušata na igriv način spodbuditi k preizkušanju novih okusov in k pogovoru o hrani. Seveda pa seveda nikakor to ni vse česar se bodo lotili letošnji piflarji. Se vidmo!

Avdio-vizualni laboratorij

Skladatelj in glasbenik John Richards (Dirty Electronics) je v Trento prinesel svoj DIY tekstovni-noise sintič, v katerega želi vključiti razna besedila in polemike, ki se odvijajo na letošnjem PIFcampu. Te bo predvajal na LCD zaslonu, vdelanem v njegovo umetniško vezje. Udeležencem tokratnega tabora je na razpolago dal svoje znanje iz osnov elektronike, oblikovanja elektronskih vezij in grajenja analognih in digitalnih zvočil. Nastale so različice instrumenta, poimenovanega Bad of Nails, za izdelavo katerega so delavničarji uporabili materiale, ki so jih našli v oklici tabora – opeke, les, kamne in podobno. Skupaj s Stašem Vrenkom in Klemensem Kohlweisom pa je razvil še radikalni čip, za izdelavo katerega so, kot pravi, uporabili minimalna sredstva.

Pifovski povratnik Václav Peloušek, ki v okviru Bastl Instruments razvija in izdeluje sintetizatorje zvoka in se pogosto loteva izdelave različnih orodij, ki mu pomagajo pri ustvarjanju avtorske glasbe, je svoj čas na taboru posvetil razvoju MIDI mikrokontrolerja, ki, povezan z mikrofonom, upravlja z njegovim vokalom. Razvil ga je za potrebe svojega najnovejšega glasbenega projekta Toyota Vangelis, za katerega v Soči nastajajo tudi nove kompozicije. 

Še ena redna obiskovalka tabora, Staša Guček, je tu nadaljevala svoj lanski projekt MOTHeremin. Izdelala je kar tri analogna zvočila, taktilne teremine za slepe in slabovidne, katerih osnova so risbe ogroženih metuljev Slovenije. Domači interdisciplinarni umetnik in programer Tadej Droljc je tu razvil dva dela svoje najnovejše avdio-vizualne kompozicije. Za projekt, ki ga bomo v Ljubljani lahko ujeli decembra, je naredil vezje, s katerim lahko preko arduina upravljamo naprave z višjimi napetostmi, razvil pa je tudi konverter, ki pretvarja med avdio in laserskimi ILDA signali.

Svoj intermedijski performans Ictuscordis, katerega glavni subjekt je avtorjevo srce oziroma srčni utrip, je v dolini reke Soče želel nadgraditi glasbenik in performer Januš Aleš Luznar (Yanoosh). Skušal je narediti senzor za zaznavanje srčnega utripa plesalca, ki ga želi v prihodnje vključiti v nastop in na ta način nadgraditi vizualni element performansa. Vendar pravi, da mu čas ne bo dovolil dokončati projekt. katerega prva različica je bila lani razvita prav s pomočjo PIFa.

Elektronski glasbenik Mitja Cerkvenik je na taboru razvil midi kontroler z avtomatizacijo za prostorski večkanalni avdio performans. Nadaljevanja preteklih vizualnih raziskovanj svetlobe in sence na premikajočo se tekstilno površino pa sta se lotili oblikovalka Kaja Kisilak in arhitektka Lea Bradašević. Njune analogne vizualije, ki so bile v preteklosti denimo del koncertnega nastopa skupine Loudspeaker Alliance in sta jih upravljali z rokami, sta nadgradili tako, da delo raztezanja in premikanja tkanine prevzemajo električni motorji, ki ustvarjajo moire optične efekte. Tudi sicer na taboru nastajajo še mnogi zanimivi glasbeno-vizualni eksperimenti – projekti, ki so tako ali drugače vezani na glasbo.

Aktivni začetek

Vsakoletne raziskovalne pohode v okolici tabora, na katere se podajamo v družbi našega strokovnjaka za divjo prehrano Daria Corteseja, s katerim spoznavamo razne divje rastline, smo letos še nadgradili. Skušamo namreč sistematizirano označiti rastišča okoliških užitnih divjih rastlin. Prav na poti v zapuščeno vas Lemovje, ki se nahaja na vzpetini nad taborom, s katere se odpirajo idilični pogledi, so tako že potekali prvi poskusi mapiranja.

Ker si prizadevamo vzpostaviti smernice za celostni pristop k razumevanju našega odnosa do hrane, ki je že ves čas pomemben del tabora, ne preseneča, da tudi letos potekajo eksperimenti s fermentacijo in peko kruha. Hrana pa je na igriv način središčna točka namizne igre v nastajanju. Udeleženki tabora Grace Wong in Jennifer Katanyovtamant skušata preko igre njene igralce spodbuditi k preizkušanju novih okusov (natto, durian, kimchi…) in predvsem k pogovoru o hrani.

S postavitvijo raznih odzivnih senzorjev in kreativne elektronike na različne točke v okolici tabora na povsem svojstven način komunicira Scott Kildall, ameriški konceptualni in multimedijski umetnik, katerega umetniško raziskovanje se sicer kritično loteva področja virtualnih svetov, spletne umetnosti in spekulativnih tehnologij. S terenskimi posnetki, ki jih snema v okolici tabora, je z dobro mero humorja opremil nekatere rastline v neposredni bližini dogajanja.

O možnih postavitvah zunanjega modularnega mobilnega pohištva, ki bi udeležencem omogočalo delo, počitek ali druge oblike preživljanja časa še bližje naravi, razmišlja skupina, zbrana okoli grške arhitektke Olivie Kotsife, ki jo zanima sooblikovanje in so-izdelava delovnih in izobraževalnih okolij prihodnosti. Olivia je z navdušeno druščino že poiskala nekatere možne lokacije za njihovo vzpostavitev.

Nemški nomadski znanstvenik z ozadjem v molekularni biologiji Julian Chollet je roke zakopal v zemljo. Tabor je namreč obiskal z željo preučevanja in raziskovanja prsti, kar tudi sicer počne v okviru odprte raziskovalne platforme HUMUS sapiens. Že prvi vzorci, pregledani pod mikroskopom, so nakazali, da je zemlja okoli tabora živa in polna mikroorganizmov, ki pomagajo denimo pri biorazgradnji.

Kljub temu da večina dela na svojih projektih, je veliko sodelovanja in izmenjave idej. Sproščeno vzdušje in odprtost udeležencev omogoča tako kreativno izmenjavo, preverjanje idej, kot tudi reševanje povsem praktičnih in abstraktnih problemov.  

Pleme digitalnih nomadov

V dolini Soče, v neokrnjeni naravi Triglavskega narodnega parka, se je že peto leto zapored na poletnem hekerskem kampu zbrala zasedba domačih in tujih medijskih, video in zvočnih ustvarjalcev, programerjev, inženirjev, teoretikov in znanstvenikov, ki se bo v tekočem tednu lotila samostojnih in skupnih projektov na presečišču umetnosti, znanosti in tehnologije.  

Tudi letos so pomemben del tabora izbrani mednarodno uveljavljeni mentorji, ki v mreži projektov delujejo kot nekakšna vozlišča in kritično naslavljajo področje skupnostnega dela, kreativne elektronike, interaktivnih tehnologij, ter učenja v naravi. Ker je tabor zasnovan po načelu horizontalnega deljenja znanja in ga vsebinsko organizirajo prav udeleženci sami, so se že prvi dan seznanili tudi s projekti, ki se jih nameravajo lotiti.

Skupaj nekje petdeset izbrancev letošnjega hekerskega kampa je tako uvodno popoldan preživelo v spoznavanju s taborom in njegovo okolico ter v medsebojnem spoznavanju. Dan pa se je po okusni večerji in ob zvokih glasbe, nekateri od udeležencev so že komaj čakali na prve jam sešne, prevesil v noč. Zadovoljni in polni pričakovanj, kaj bo prinesel teden pred nami, smo dan sklenili s prižigom tabornega ognja.

PIFcamp 2018 – zvok in slika

Projekti, ki so si jih zamislili obiskovalci letošnjega tabora, počasi prihajajo v sklepno fazo. V Library of Missing Parts and Inclusive Circuits gradimo zbirko manjkajočih grafičnih reprezentacij, ki na duhovit način ilustrirajo naš odnos s tehnologijo. Za lažje zaznavanje lastnih in umetniških postopkov in procesov smo se skupaj s Hannah Perner-Wilson in Vaclavom Pelouškom lotili izdelave raznih tekstilnih senzorjev, ki bodo v navezi z modularnimi sintetizatorji sonificirali delo naših rok.

Neposrednemu okolju lahko prisluškujemo s pomočjo parabolnih mikrofonov Avstrijca Klemensa Kohlweisa, ki s temi usmerjenimi mikrofoni lahko že od daleč izolira in ojača posamične zvoke iz okolja. V svojem projektu Aeolian Artefact se je na zvok vetra osredotočil Mehičan Juan Duarte. Z mikrofonoma, ki delujeta kot nekakšna stetoskopa in ju je izdelal na taboru, pa se bitju svojega srca približuje elektronski glasbeni producent Januš Aleš Luznar (Yanoosh, Ohm Fat).

Na presečišču zvoka in slike sta projekt angleškega avdiovizualnega umetnika Connorja Haynesa in tisti, ki ga razvija nomad Juan Manuel Escalante. Na podlagi tukaj zajetih terenskih posnetkov si je slednji zamislil album ter zanj osnoval tudi izčiščeno likovno podobo, s katero nam izdaja lokacije, na katerih so bili posnetki zajeti. Poleg izdaje albuma zato načrtuje še fanzin.

Izdelave svojega glasbenega inštrumenta se je lotila domača vizualna umetnica Tisa Neža Herlec, ki je risalno tablo ozvočila s kontaktnimi mikrofoni. Z zvokom je povezana tudi interaktivna zvočna instalacija Avstrijke Ine Thomann, ki ustvarja pod imenom Lino Leum. Njen projekt Sonance garden omogoča manipulacijo zvoka s spreminjanjem svetlobe, vlage in toplote.

Razumeti skušamo tudi čas. O psihologiji časa tako razmišlja ruska psihologinja Anna Sircova. Fortune Telling Machine, pa je projekt ,v okviru katerega Avstrijec Jakob Scheithe iz urina odčitava koncentracije hormonov in tako skuša detektirati prihodnost.

PIFcamp 2018 – umiritev

Za odmik od delovnega okolja in tehnologije nam vsakodnevno služijo dejavnosti na in ob Soči. Tisti najbolj pozorni in radovedni lahko tam vsako jutro najdejo tudi The Wandering Cafe Lynne Bruning ter se ameriški ustvarjalki in inovatorki na področju nosljive umetnosti ob reki pridružijo na jutranjem klepetu ob kavi.


Sredi tedna smo si glave prevetrili tudi na zdaj že tradicionalnem pohodu na Krnsko jezero – največje slovensko visokogorsko jezero. Slabi dve uri dolg sprehod po makadamski poti skozi gozd pohodnika pripelje do koče od koder se ponuja izjemen pogled proti okoliškim vrhovom. Tam je del odprave tudi obstal in užival ob jezeru, medtem ko so se drugi odpravili višje proti Krnu.

O prihodnosti človeka, o tem, kako pomembni so medsebojno zaupanje, negovanje socialnih spretnosti ter skrb za realen stik s svetom, na svoj način razmišljata turška gosta tabora. Multimedijska umetnika İpek Burçak in Eren İleri sta si na samoti lokaciji ob taboru zamislila instalacijo Secure Shell, ki uporabniku ne bo ponudila le zatočišče, temveč tudi možnost samotnega razmisleka prek komunikacije z napravo, ki bo z izbranimi besedili in likovnimi vsebinami, vidnimi na zaslonu, skušala spodbuditi razmisleke o možnem uporu proti razporeditvi moči in kapitala v današnjem svetu.

Z raznimi fermentacijami (kimči, tempeh…) pa nadaljujemo tudi razmislek o prehranjevalnih navadah prihodnosti. V kontekstu uravnotežene prehrane naj bi namreč ravno fermentirana živila zelo učinkovito pripomogla k izboljšanju presnove in delovanja imunskega sistema ter zelo blagodejno vplivala na telesno počutje in duševno zdravje človeka.

PIFcamp 2018 – vse eno je

Če si na pravi lokaciji in želiš dostopati do interneta preko WiFi omrežja, to ni težko. Vendar nam samo ime omrežja navadno sporoča le osnovno informacijo o tem, kdo nam ga posreduje. Kaj pa če bi omrežje bolje izkoristili in ga namesto za posredovanje generičnih informacij uporabili za boljšo komunikacijo? To je osnovna ideja potencialno aktivističnega projekta Hot Ninja- Dmitryja Morozova.

V taboru tudi sicer vse vre in brbota od vročine in dela. Že tretji dan je v nastajanju vremenska postaja, opremljena s senzorji za temperaturo, vlago, UV, zračni tlak in veter. Do zbranih podatkov pa bo vsakdo lahko tudi prosto dostopal. V delu je več tekstilnih projektov. V notranjosti hiše poteka zasnova pametnega plašča Američanke Maggie Kane, nastaja pa tudi prototip pametne kolesarske jakne s smernimi kazalci za boljšo vidnost v prometu, delo domačih obiskovalk tabora Sanje Hrvaćanin in Eve Pondrk.

Ob Soči se ne le družimo in kopamo, temveč del tabora tudi načrtno diha. Tako še dodatno skrbijo za krepitev imunskega sistema na naraven način, in sicer po metodi nizozemskega posebneža, »ledenega moža« Wima Hofa.

V improvizirani razvijalnici je v popoldanskih urah potekala zdaj že tradicionalna delavnica jedkanja tiskanih vezij, ki jo tokrat vodita Mike Page in Staš Vrenko.

Za potrebe boljšega zaznavanja ustvarjalnih procesov, ki potekajo v taboru, pa naj smo vanje vstopili sami ali pa drugi, smo na delavnici Vaclava Pelouška z naslovom SensMini zasnovalirazne senzorje. Dan smo zaokrožili ob tabornem ognju.

PIFcamp 2018 – kroženje

Smo sredi delikatnega naravnega ekosistema, v katerem se še toliko bolj zavedamo, da živimo v času, ko hiperprodukcija postaja vse bolj občutna. S tem se izrisuje in krepi miselnost, da naravi ne smemo le jemati, temveč se moramo premišljeno vključiti v naravni sistem, v katerem vse kroži.

PIFcamp tudi letos poteka v duhu naredi sam in naredi z drugimi, pri čemer ne krožijo samo ideje, temveč se izmenjujejo tudi izkušnje. Povezovanje in sodelovanje je sicer nekaj, kar gre piflarjem dobro od rok. Ravno roke in naša zmožnost ustvarjanja so v središču letošnjega projekta Hanne Perner-Wilson, performativnega procesa z naslovom Sense yourself making, v okviru katerega namerava z udeleženci na delavnici ozvočiti postopke in procese, ki potekajo med ustvarjanjem z njimi.

V kratki predstavitvi projekta je spregovorila o zavedanju sebe in drugih v našem okolju, o zavedanju procesov, ki v njem potekajo, pa tudi o pomenu preudarnega ravnanja z materiali in okoljem. Med tiste, ki se ji bodo pridružili, je razdelila še nabiralniške predpasnike s praktičnimi, velikimi žepi, v katerih bodo lažje hranili in zbirali potencialne materiale iz našega okolja, primerne za uporabo v okviru projekta.

Podali smo se tudi na prvi divji sprehod z našim poznavalcem neukročenega rastja Dariom Cortesejem, ob tem pa ugotavljali, da je bilo tokrat prvič v zgodovini tabora (pre)več travniških površin pokošenih. Kljub temu smo nabrali nekaj cvetov rmana ter divjega korenja, pa tudi divji pehtran. Rastline bodo končale v nekaterih eksperimentih s fermentacijo (kimči, kefir…), ki se jih letos lotevata Kristijan Tkalec in Ahac Meden.

Letošnji dežurni električar Bernhard Rasinger, ki nas je lani navduševal predvsem z oscilatorji in laserskimi šovi, se je zaenkrat lotil eksperimenta z algami, katerih rast spodbuja tvorjenje kisika. Ker gre za grob, a vendarle kontroliran eksperiment, jih je dal v dve plastenki, ter eno opremil z rdečimi in modrimi ledicami, s čimer računa na pospešeno fotosintezo, saj naj bi jo rastline opravljale tudi s pomočjo rdeče in modre svetlobe.

Ko je vročina dneva že nekoliko popustila, smo se lotili še sestavljanja 3D kupole Luke Freliha za skeniranje velikih objektov. Za zdaj smo postavili le njeno ogrodje, jutri pa jo bomo opremili s kamerami. Drugi PIFvečer se je zaključili z glasbeno improvizacijo.

PIFcamp 2018 – začeli smo!

Četrta edicija mednarodnega hekerskega tabora PIFcamp, ki tudi letos poteka v vasi Soča v osrčju Triglavskega narodnega parka, je znova pritegnila okoli šestdeset kreativcev, ljubiteljev narave, tehnologije, umetnosti, znanosti in prosto-dostopnega znanja, ki so se na lokacijo zgrnili iz raznih koncev sveta.

Številni med nami se na tabor vračamo, e manjka pa niti novih obrazov. Neobvezno druženje, pogovori o tem, kaj smo počeli v preteklem letu, pa tudi obvezen skok v vodo in spoznavanje z okolico so bili tako prvi dan tabora v ospredju.

Seznanili smo se tudi z letošnjimi projekti in aktivnostmi, ki obljubljajo, da bodo še bolj v stiku z našo piflarsko naravo. Ne le da se na tabor z novim delom vrača mednarodno prepoznavna avstrijska multimedijska ustvarjalka, pedagoginja ter raziskovalka nosljivih tehnologij in e-tekstilij Hannah Perner-Wilson, nam dobro znana polovica kolektiva KOKABANT, temveč tudi vodilni češki ustvarjalec s področja naredi-sam elektronike in izjemno popularnih modularnih sintetizatorjev zvoka – Vaclav Peloušek (BASTL Instruments).

PIFovski mednarodni družini se je med drugimi pridružil Dmitry Morozov (vtol), moskovski novomedijski umetnik, glasbenik, zvočni inženir in oblikovalec zvočnih sistemov. Z nami sta tudi domači novomedijski umetnik Boštjan Čadež- Fšk, ki napoveduje, da se bo v prihajajočem tednu lotil izdelave cenovno dostopnega vmesnika za uporabo v svojih video performansih ter elektronski glasbeni producent Yanoosh (Januš Aleš Luznar), ki se bo posvetil raziskovanju interakcije človeškega srca s srcu lastnimi zvoki ter različnimi podobami.

Tudi letos bo za prevetritev kulinaričnih in prehrambenih navad obiskovalcev poskrbel naš poznavalec divje hrane Dario Cortese. Pa naj danes izpostavimo samo drobec dogajanja, ki ga obeta igrivi teden v naravi, ki je še pred nami.

PIFcamp 2017 – 6. dan

Vse bližje je konec tabora, kar se pozna tudi pri projektih, ki bolj ali manj prihajajo v zaključno fazo. Po zajtrku smo si tako lahko vzeli čas za druženje ob reki. Odpravili smo se na zdaj že tradicionalen pohod do Velikih korit Soče, na resnično pravljično lokacijo, kjer lahko občuduješ smaragdno reko, skačeš v vodo ali pač samo uživaš v posedanju ob tolmunu ob izteku korit in se kot mnogi med nami sproščaš ob svetlobnih učinkih predelanega fidget spinerja.

Potem, ko nam je Vaclav predstavil ozadje utripajočih stroboskopskih učinkov, je z udeleženci njegove včerajšnje delavnice, v senci drevesa, nadaljeval s praktičnim prikazom uporabe Kastl sintov – mini modularnih sintetizatorjev zvoka z vhodom za slušalke, ki so jih izdelali včeraj.

Po povratku v tabor je Peter odvodil drugi del delavnice sestavljanja echo syntov. Nekateri pa so nadaljevali delo na svojih projektih.

V sklepno fazo je tako prešlo tudi delo na kostumih ta performans Hanne in Mike. Preizkusili smo tudi prve mate napitke, tisti, ki smo jim dodali timijan, origano in kalamint, so najbolj navdušili ter naredili še zadnje načrte za odprto soboto.

Po večerji so tisti bolj igričarsko nagnjeni odigrali nekaj Nintendo iger.

Najmlajši med nami so se preizkušali na raznih inštrumentih, predvsem bonih, poslušalo se je muziko, družilo ob ognju, odkoder smo imeli tudi dober razgled na laserski šov. Nekateri pa so se tudi poigravali s svetlobnim žarkom, vanj pihali in metali koruzni škrob in na ta način dobili nekakšen zvezdnati učinek mlečne steze. Še en dan so nekateri od nas zaključili šele zgodaj zjutraj.