PIFcamp 2018 – zvok in slika

Projekti, ki so si jih zamislili obiskovalci letošnjega tabora, počasi prihajajo v sklepno fazo. V Library of Missing Parts and Inclusive Circuits gradimo zbirko manjkajočih grafičnih reprezentacij, ki na duhovit način ilustrirajo naš odnos s tehnologijo. Za lažje zaznavanje lastnih in umetniških postopkov in procesov smo se skupaj s Hannah Perner-Wilson in Vaclavom Pelouškom lotili izdelave raznih tekstilnih senzorjev, ki bodo v navezi z modularnimi sintetizatorji sonificirali delo naših rok.

Neposrednemu okolju lahko prisluškujemo s pomočjo parabolnih mikrofonov Avstrijca Klemensa Kohlweisa, ki s temi usmerjenimi mikrofoni lahko že od daleč izolira in ojača posamične zvoke iz okolja. V svojem projektu Aeolian Artefact se je na zvok vetra osredotočil Mehičan Juan Duarte. Z mikrofonoma, ki delujeta kot nekakšna stetoskopa in ju je izdelal na taboru, pa se bitju svojega srca približuje elektronski glasbeni producent Januš Aleš Luznar (Yanoosh, Ohm Fat).

Na presečišču zvoka in slike sta projekt angleškega avdiovizualnega umetnika Connorja Haynesa in tisti, ki ga razvija nomad Juan Manuel Escalante. Na podlagi tukaj zajetih terenskih posnetkov si je slednji zamislil album ter zanj osnoval tudi izčiščeno likovno podobo, s katero nam izdaja lokacije, na katerih so bili posnetki zajeti. Poleg izdaje albuma zato načrtuje še fanzin.

Izdelave svojega glasbenega inštrumenta se je lotila domača vizualna umetnica Tisa Neža Herlec, ki je risalno tablo ozvočila s kontaktnimi mikrofoni. Z zvokom je povezana tudi interaktivna zvočna instalacija Avstrijke Inne Thomann, ki ustvarja pod imenom Lino Leum. Njen projekt Sonance garden omogoča manipulacijo zvoka s spreminjanjem svetlobe, vlage in toplote.

Razumeti skušamo tudi čas. O psihologiji časa tako razmišlja ruska psihologinja Anna Sircova. Fortune Telling Machine, pa je projekt ,v okviru katerega Avstrijec Jakob Scheithe iz urina odčitava koncentracije hormonov in tako skuša detektirati prihodnost.

PIFcamp 2018 – umiritev

Za odmik od delovnega okolja in tehnologije nam vsakodnevno služijo dejavnosti na in ob Soči. Tisti najbolj pozorni in radovedni lahko tam vsako jutro najdejo tudi The Wandering Cafe Lynne Bruning ter se ameriški ustvarjalki in inovatorki na področju nosljive umetnosti ob reki pridružijo na jutranjem klepetu ob kavi.


Sredi tedna smo si glave prevetrili tudi na zdaj že tradicionalnem pohodu na Krnsko jezero – največje slovensko visokogorsko jezero. Slabi dve uri dolg sprehod po makadamski poti skozi gozd pohodnika pripelje do koče od koder se ponuja izjemen pogled proti okoliškim vrhovom. Tam je del odprave tudi obstal in užival ob jezeru, medtem ko so se drugi odpravili višje proti Krnu.

O prihodnosti človeka, o tem, kako pomembni so medsebojno zaupanje, negovanje socialnih spretnosti ter skrb za realen stik s svetom, na svoj način razmišljata turška gosta tabora. Multimedijska umetnika İpek Burçak in Eren İleri sta si na samoti lokaciji ob taboru zamislila instalacijo Secure Shell, ki uporabniku ne bo ponudila le zatočišče, temveč tudi možnost samotnega razmisleka prek komunikacije z napravo, ki bo z izbranimi besedili in likovnimi vsebinami, vidnimi na zaslonu, skušala spodbuditi razmisleke o možnem uporu proti razporeditvi moči in kapitala v današnjem svetu.

Z raznimi fermentacijami (kimči, tempeh…) pa nadaljujemo tudi razmislek o prehranjevalnih navadah prihodnosti. V kontekstu uravnotežene prehrane naj bi namreč ravno fermentirana živila zelo učinkovito pripomogla k izboljšanju presnove in delovanja imunskega sistema ter zelo blagodejno vplivala na telesno počutje in duševno zdravje človeka.

PIFcamp 2018 – vse eno je

Če si na pravi lokaciji in želiš dostopati do interneta preko WiFi omrežja, to ni težko. Vendar nam samo ime omrežja navadno sporoča le osnovno informacijo o tem, kdo nam ga posreduje. Kaj pa če bi omrežje bolje izkoristili in ga namesto za posredovanje generičnih informacij uporabili za boljšo komunikacijo? To je osnovna ideja potencialno aktivističnega projekta Hot Ninja- Dmitryja Morozova.

V taboru tudi sicer vse vre in brbota od vročine in dela. Že tretji dan je v nastajanju vremenska postaja, opremljena s senzorji za temperaturo, vlago, UV, zračni tlak in veter. Do zbranih podatkov pa bo vsakdo lahko tudi prosto dostopal. V delu je več tekstilnih projektov. V notranjosti hiše poteka zasnova pametnega plašča Američanke Maggie Kane, nastaja pa tudi prototip pametne kolesarske jakne s smernimi kazalci za boljšo vidnost v prometu, delo domačih obiskovalk tabora Sanje Hrvaćanin in Eve Pondrk.

Ob Soči se ne le družimo in kopamo, temveč del tabora tudi načrtno diha. Tako še dodatno skrbijo za krepitev imunskega sistema na naraven način, in sicer po metodi nizozemskega posebneža, »ledenega moža« Wima Hofa.

V improvizirani razvijalnici je v popoldanskih urah potekala zdaj že tradicionalna delavnica jedkanja tiskanih vezij, ki jo tokrat vodita Mike Page in Staš Vrenko.

Za potrebe boljšega zaznavanja ustvarjalnih procesov, ki potekajo v taboru, pa naj smo vanje vstopili sami ali pa drugi, smo na delavnici Vaclava Pelouška z naslovom SensMini zasnovalirazne senzorje. Dan smo zaokrožili ob tabornem ognju.

PIFcamp 2018 – kroženje

Smo sredi delikatnega naravnega ekosistema, v katerem se še toliko bolj zavedamo, da živimo v času, ko hiperprodukcija postaja vse bolj občutna. S tem se izrisuje in krepi miselnost, da naravi ne smemo le jemati, temveč se moramo premišljeno vključiti v naravni sistem, v katerem vse kroži.

PIFcamp tudi letos poteka v duhu naredi sam in naredi z drugimi, pri čemer ne krožijo samo ideje, temveč se izmenjujejo tudi izkušnje. Povezovanje in sodelovanje je sicer nekaj, kar gre piflarjem dobro od rok. Ravno roke in naša zmožnost ustvarjanja so v središču letošnjega projekta Hanne Perner-Wilson, performativnega procesa z naslovom Sense yourself making, v okviru katerega namerava z udeleženci na delavnici ozvočiti postopke in procese, ki potekajo med ustvarjanjem z njimi.

V kratki predstavitvi projekta je spregovorila o zavedanju sebe in drugih v našem okolju, o zavedanju procesov, ki v njem potekajo, pa tudi o pomenu preudarnega ravnanja z materiali in okoljem. Med tiste, ki se ji bodo pridružili, je razdelila še nabiralniške predpasnike s praktičnimi, velikimi žepi, v katerih bodo lažje hranili in zbirali potencialne materiale iz našega okolja, primerne za uporabo v okviru projekta.

Podali smo se tudi na prvi divji sprehod z našim poznavalcem neukročenega rastja Dariom Cortesejem, ob tem pa ugotavljali, da je bilo tokrat prvič v zgodovini tabora (pre)več travniških površin pokošenih. Kljub temu smo nabrali nekaj cvetov rmana ter divjega korenja, pa tudi divji pehtran. Rastline bodo končale v nekaterih eksperimentih s fermentacijo (kimči, kefir…), ki se jih letos lotevata Kristijan Tkalec in Ahac Meden.

Letošnji dežurni električar Bernhard Rasinger, ki nas je lani navduševal predvsem z oscilatorji in laserskimi šovi, se je zaenkrat lotil eksperimenta z algami, katerih rast spodbuja tvorjenje kisika. Ker gre za grob, a vendarle kontroliran eksperiment, jih je dal v dve plastenki, ter eno opremil z rdečimi in modrimi ledicami, s čimer računa na pospešeno fotosintezo, saj naj bi jo rastline opravljale tudi s pomočjo rdeče in modre svetlobe.

Ko je vročina dneva že nekoliko popustila, smo se lotili še sestavljanja 3D kupole Luke Freliha za skeniranje velikih objektov. Za zdaj smo postavili le njeno ogrodje, jutri pa jo bomo opremili s kamerami. Drugi PIFvečer se je zaključili z glasbeno improvizacijo.

PIFcamp 2018 – začeli smo!

Četrta edicija mednarodnega hekerskega tabora PIFcamp, ki tudi letos poteka v vasi Soča v osrčju Triglavskega narodnega parka, je znova pritegnila okoli šestdeset kreativcev, ljubiteljev narave, tehnologije, umetnosti, znanosti in prosto-dostopnega znanja, ki so se na lokacijo zgrnili iz raznih koncev sveta.

Številni med nami se na tabor vračamo, e manjka pa niti novih obrazov. Neobvezno druženje, pogovori o tem, kaj smo počeli v preteklem letu, pa tudi obvezen skok v vodo in spoznavanje z okolico so bili tako prvi dan tabora v ospredju.

Seznanili smo se tudi z letošnjimi projekti in aktivnostmi, ki obljubljajo, da bodo še bolj v stiku z našo piflarsko naravo. Ne le da se na tabor z novim delom vrača mednarodno prepoznavna avstrijska multimedijska ustvarjalka, pedagoginja ter raziskovalka nosljivih tehnologij in e-tekstilij Hannah Perner-Wilson, nam dobro znana polovica kolektiva KOKABANT, temveč tudi vodilni češki ustvarjalec s področja naredi-sam elektronike in izjemno popularnih modularnih sintetizatorjev zvoka – Vaclav Peloušek (BASTL Instruments).

PIFovski mednarodni družini se je med drugimi pridružil Dmitry Morozov (vtol), moskovski novomedijski umetnik, glasbenik, zvočni inženir in oblikovalec zvočnih sistemov. Z nami sta tudi domači novomedijski umetnik Boštjan Čadež- Fšk, ki napoveduje, da se bo v prihajajočem tednu lotil izdelave cenovno dostopnega vmesnika za uporabo v svojih video performansih ter elektronski glasbeni producent Yanoosh (Januš Aleš Luznar), ki se bo posvetil raziskovanju interakcije človeškega srca s srcu lastnimi zvoki ter različnimi podobami.

Tudi letos bo za prevetritev kulinaričnih in prehrambenih navad obiskovalcev poskrbel naš poznavalec divje hrane Dario Cortese. Pa naj danes izpostavimo samo drobec dogajanja, ki ga obeta igrivi teden v naravi, ki je še pred nami.

PIFcamp 2017 – 6. dan

Vse bližje je konec tabora, kar se pozna tudi pri projektih, ki bolj ali manj prihajajo v zaključno fazo. Po zajtrku smo si tako lahko vzeli čas za druženje ob reki. Odpravili smo se na zdaj že tradicionalen pohod do Velikih korit Soče, na resnično pravljično lokacijo, kjer lahko občuduješ smaragdno reko, skačeš v vodo ali pač samo uživaš v posedanju ob tolmunu ob izteku korit in se kot mnogi med nami sproščaš ob svetlobnih učinkih predelanega fidget spinerja.

Potem, ko nam je Vaclav predstavil ozadje utripajočih stroboskopskih učinkov, je z udeleženci njegove včerajšnje delavnice, v senci drevesa, nadaljeval s praktičnim prikazom uporabe Kastl sintov – mini modularnih sintetizatorjev zvoka z vhodom za slušalke, ki so jih izdelali včeraj.

Po povratku v tabor je Peter odvodil drugi del delavnice sestavljanja echo syntov. Nekateri pa so nadaljevali delo na svojih projektih.

V sklepno fazo je tako prešlo tudi delo na kostumih ta performans Hanne in Mike. Preizkusili smo tudi prve mate napitke, tisti, ki smo jim dodali timijan, origano in kalamint, so najbolj navdušili ter naredili še zadnje načrte za odprto soboto.

Po večerji so tisti bolj igričarsko nagnjeni odigrali nekaj Nintendo iger.

Najmlajši med nami so se preizkušali na raznih inštrumentih, predvsem bonih, poslušalo se je muziko, družilo ob ognju, odkoder smo imeli tudi dober razgled na laserski šov. Nekateri pa so se tudi poigravali s svetlobnim žarkom, vanj pihali in metali koruzni škrob in na ta način dobili nekakšen zvezdnati učinek mlečne steze. Še en dan so nekateri od nas zaključili šele zgodaj zjutraj.

 

PIFcamp 2017 – 5. dan

Tabor je zjutraj zapustila Cindy, nekateri preostali pa smo jutro znova začeli z Geino uro joge, kar je najbolj ustrezalo predvsem tistim, ki so imeli razbolele noge od včerajšnjega pohoda na Krnsko jezero. In ker brez dnevnih pikov os v Soči ne gre, je Andrewa takoj po jogi ena pičila v jezik. Vendar brez usodnih posledic, jezik mu je namreč v nekaj urah uplahnil in znova je bil v formi.

Dopoldan nas je obiskala televizijska ekipa nacionalne televizije. Še pred kosilom smo se odpravili po rastline, ki so bile uporabljene za dva kostuma, ki nastajata za obredni performans Hanne in Mike (Kobakant), kateremu se je kot performer in snovalec pridružil prav Andrew ter še nekateri drugi.

Tekom dneva je tako Miro naredili hodulje, popoldan je Hanna vadila hojo na njih, do večera sta kostuma, ki bosta del ritualnega izganjanja zlih duhov, že dobila prve orise.

V zadnjih dneh je naš duhoviti Čeh Vaclav svoj čas namenil tudi izdelavi vložka za čevlje, ki ga je opremil s prevodnimi trakovi in senzorji, ki ob različni obremenitvi vplivajo na zvok, ki ga izvablja iz svojega modularnega sintetizatorja zvoka. Popoldan pa je za dobrih deset udeležencev odvodil delavnico izdelave Kastl sintov – mini modularnih sintetizatojev zvoka z vhodom za slušalke.

Preko dneva smo se tisti, ki nas Soča še ni preveč ohladila, kopali v njej. Nekateri pa so se po reki prvič preizkusili tudi v kajaku.

Večina dogajanja se zaradi neznosne vročine premika v večerne ure. Po odličnem glasbenem pop – synth uvodu (brata Lavrin, Brgs), smo padli v psihedelijo (Dario, Brgs, Jure), glasba nas je zatem vodila v bolj noizerske vode (Staš, Peter), vse do elektronskih harmonij (Kleemar in prej našteti). Dogajalo je pozno v noč, energija pa je bila fenomenalna. Eni so plesali, kot da nihče ne gleda, drugi so se predajali užitku gledanja laserskih vizualizacij, ki smo jih tokrat projicirali na bližnje drevo. Za manjši performans v kostumu je poskrbel Andrew, ki se je, opremljen s svetlobnimi efekti, odlično vklopil v vizualni del večera. Še za eno projekcijo pa je v zaledju benda poskrbel Klemens Kohlweis.

Pogovarjali smo se tudi o tem, kaj bodo udeleženci tabora predstavili na Odprti soboti, ko se bomo s projekti, ki so nastali v času tabora seznanili sami ter ob tem povabili tudi druge, da se nam pridružijo. Izraelca Yair in Zohar že za poldne pripravljata degustacijo elektronskih lizik. Dario nas bo popeljal na izlet po okoliških travnikih. Preizkusili bomo lahko, kaj je naredila ekipa okoli Rosena ter testirali fermentirane mate napitke.

Ekipa iz Rampe pripravlja razne delavnice za najmlajše, denimo uporabo Arduina v kombinaciji s senzorji in vizualizacijo, da si bomo tudi vizualno lahko predstavljali vrednosti, ki jih senzorji zaznavajo v naši okolici. Tudi nekateri drugi pripravljajo predstavitve svojih projektov in morebitne delavnice, povezane z njimi. Vincent in Mojca bosta v svojo elektronsko frajtonarico naložila pesem, ki nam bo ob pomoči ledic v pomoč pri igranju pesmi, saj se te prižigajo ob tonskem zapisu. V večernih urah pa se nam obeta tudi več glasbenih nastopov. Od Vaclava in Bernharda, ki bosta nastopila kot duo Laser Bros (laser in modularci), do Petra z Vaclavom, ki bosta zvečer nastopila z modularci. Hannah pa bo poleg preformansa z Miko in Andrewom predvajala tudi video, ki ga je naredila o svojem lanskoletnem projektu na PIFcampu. Čaka nas seveda tudi tradicionalni piknik, tiskanje PIFmajic in večerni jam.

PIFcamp 2017 – 4. dan

Že zgodaj zjutraj je del tabora vzel pot pod noge in se odpravil na Krnsko jezero. Najbolj navdušeni za hojo celo v povsem neprimerni obutvi, ki pa ni vplivala na užitek ob spremljanju spreminjajoče se lokalne flore in favne ob poti. Ob jezeru so si privoščili postanek, namakanje nog, ob katerem so se srečevali z majhnimi ribami, ki so mimogrede poskrbele še za hitro pedikuro. Del se jih je odpravil še na bližnji vrh Šmohor.

Pred povratkom v dolino je Andrew na gori preizkusil delovanje robotske roke, ki jo je celo pot nosil s seboj. Četudi samo zato, da je opravila Sizifovo delo premikanja kamenja z leve na desno in spet nazaj. Z dronom pa so posneli tudi nekaj video materiala. Ob povratku so nabrali še nekaj mladih kopriv, ki jih v zadnjih dneh jemo ocvrte kot dodatek jedem, ter poživljajoč rožni koren, ki ga bomo dali v alkohol in iz njega naredili bio napitek.

Del tabora, ki je ostal v dolini, se je v sredo odpovedal jutranji jogi. Ekipa, zbrana okoli Rosena, je že zjutraj v šolski kuhinji nadaljevala delo na fermentaciji mate čaja, iz katerega so vzeli kombučo. Tekočino so prelili v manjše steklenice in jih dali na sonce, da se fermentacija nadaljuje. Za izboljšanje okusa so napitku dodali nekatera lokalna zelišča. Načrtujejo, da bomo ob koncu tabora imeli vsaj deset litrov domačega gaziranega napitka.

V senci šotora vse dni s kvačko v roki ustvarja naša Jeruzalemska gostja Batt-Girl (Batt Dezabeli). Po posneti fotografiji Soče ustvarja kvačkano sliko, ki bo zaradi načina dela imela tridimenzionalen učinek. Kristijan Tkalec, ki vse dni tabora sledi temperaturi Soče – mimogrede, zjutraj ima ta manj kot 9, popoldan pa okoli 12 stopinj Celzija, pa se je lotil izdelave UV senzorja, ki nam je v pomoč pri odločanju, kdaj se je varno družiti na soncu.

Vsestranski glasbenik Jaka Berger – Brgs že vse dni dela na svojih projektih. Najprej se je lotil letnega vzdrževalnega dela prepariranih strunskih kosov, ki jih uporablja na tolkalih. V pure dati je sprogramiral patch za granularno sintezo, efekt, ki ga bo uporabil na naslednji plošči. S pomočjo Luke Freliha pa je v Arduinu sprogramiral tudi šestnajst servo motorjev, ki jih prižiga z gumbi, pri čemer vsak niha na svoji frekvenci. Dodal pa jih bo na boben, na katerem je delal na lanskem taboru.

Italijanska gosta Alice Pintus in Alessandro Contini sta imela preko dneva delavnico izdelave sintov ter osnov proizvajanja zvoka v programskem okolju Arduino – od enostavnih piskov, prevajanja svetlobe v zvok, do sekvencerja.

Po večernem srečanju, ko smo drug z drugim delili izkušnje dneva in napredek pri posamičnih projektih, so besedo prevzeli Čehi. Václav, ki se je preko dneva igral z modifikacijo fidget spinnerjev, spremenil jih je v nekakšna psihedelična igrala, ki imajo na soncu kalejdoskopski učinek, je naredil uvod v branje shem operacijskih ojačevalcev. Nadaljeval pa je Vadim Petrov, ki je naredil kratko praktično predstavitev kodiranja video vsebin v brskalniku.

Izraelca Yair Reshef in Zohar Messeca-Fara, ki zaradi obilja os na svojem projektu elektronskih lizik delata ponoči, sta naredila demonstracijo poteka dela, pa tudi degustacijo prvih lizik. Za modele sta med drugim uporabila silikonske odlitke iz nabranih rastlin, ki smo jih včeraj naredili z Andrewom.

Elektronska frajtonerica nizozemsko-slovenske naveze Groenhuis in Miklavec z mehanskimi tipkami je dokončana in dela. Jutri pa že nadaljujeta z delom na novi različici, ki bo imela elektronske tipke, testirata namreč različne oblike, da bi videla, katere se bolje obnesejo. Frajtonarico bosta opremila tudi z led diodami, kar bo obenem služilo kot dekoracija in v pomoč pri učenju novih pesmi, saj bodo ledice utripale ob tipki, ki ustreza želenemu tonu.

Prav vsi projekti se nekako povezujejo, kakor se vse bolj tudi udeleženci tabora. Za nami ga je komaj polovica, pa se že vsi strinjamo, da je letošnja edicija tudi najbolj dejavna.

PIFcamp 2017 – 3. dan

Kljub dolgi noči je že zgodaj manjša skupina jutro začela z jogo. Tokrat sicer brez Gee, a jo je odvodil kar naš vsestranski Američan, sicer eden od osrednjih gostov letošnjega tabora in verjetno medijsko tudi najbolj prepoznaven, Andrew Quitmeyer. Nekateri ga morda poznate kot avtorja televizijske oddaje na temo »hekanja divjine« Hacking the Wild. No, za dobro opravljeno delo je bil ob zaključku ure nagrajen z osjim pikom.

Po zajtrku se je večji del tabora odpravil na sprehod z našim divjim možem brez gozda Dariom Cortesejem, ki nas je popeljal v hrib na sprehod do bližnje zapuščene vasi Lemovje.

Tam smo za krajši čas naredili bazno postojanko, in medtem ko so nekateri skočili do deset minut hoda oddaljenega vodnega izvira, smo drugi za delavnico Hanne Perner-Wilson in Mike Satomi iz Kobakant nabrali različne oblikovno zanimive rastline, od praproti do cvetov ozkolistnega trpotca, ki bodo morda lahko služile kot dopolnitev interaktivnih oblačilnih kosov, ki jih načrtujeta.

Vmes pa smo se kratkočasili tudi ob nastajanju Hannine »zelene« majice, ki si jo je oblepila z listi koprive. Ti so zaradi kosmatih dlačic na spodnji strani listov primerni za takojšnje oblikovanje na tkanino.

Med hojo smo se seveda ves čas seznanjali tudi z raznimi rastlinami, ki rastejo ob poti ter znova nabrali nekaj šetraja, divjega česna in cvetov korenja, iz nabranega pa se je začinilo pripravljene obede in skuhalo tudi okusen čaj. Pohod smo zaključili z vsakodnevnim obveznim kopanjem in osvežilnim skokom v Sočo.

Ugoden veter je Cindy Regalado in Luko Freliha okoli poldneva vodil v smer Bovca, kjer sta na tamkajšnjem travniku poskusila spustiti zmaja, ki je tokrat sicer letel višje, a kljub temu ne dovolj visoko, da bi zajela kakšno fotografijo. Zato se je Cindy odločila za predstavitev naslednjih korakov procesa mapiranja okolice s pomočjo zmaja, torej uporabe programa za obdelavo zajetega materiala in izdelavo zemljevidov. No, kasneje v dnevu so zmaja v okolici tabora spustili še enkrat, a kljub primerni višini leta se je zalomilo ob dvigu kamere.

Po kosilu je potekala kratka delavnica uporabe sirotke in izdelovanja jogurta. Mleku so dodali črni ribez in razna lokalna zelišča, da bi preverili, če so v njih primerne bakterije za izdelavo jogurta, kar bomo lahko izvedeli jutri. Vaclav Pelovšek je odvodil šnelkurs osnov delovanja modularnih sintetizatorjev zvoka. Nekateri so se pridružili Andrewu pri izdelovanju silikonskih odlitkov iz nabranih rastlin. V prihodnjih dneh se bomo lotili tudi odlivanja teh organskih oblik iz ustvarjenih modelov, in sicer morda kar iz epoksi smole ali celo čokolade.

Lavoslava Benčić (ČIPke), ki sicer na taboru že tretje leto razvija svoje elektronske rokavice, se je lotila poskusa izdelave ortopedskih vložkov iz kambuče. Vendar zaradi premalo prožnosti v suhem stanju nimajo želenega »vzmetnega« učinka. Skupina okoli Staša Vrenka je v improvizirani temnici v stranišču, kjer je potekala mala kemična delavnica, zjedkala osem vezij.

Elektronska harmonika nizozemsko-slovenske naveze Vincent Groenhuis in Mojca Miklavec je že skoraj v zaključni fazi, tekom dneva sta preizkušala elektroniko, predvsem, če je dobro programirana, torej dodeljeni toni ustrezajo zanje določenim tipkam. Light box Špele Škulj, ki ga je naredila za potrebe sitotiska, bomo v petek lahko preizkusili za izdelavo »pifovih« majic. Do večera smo preizkusili tudi maso za nastajajoče elektronske bonbone. Tabor je v nekem trenutku deloval kot dobro uigrano mravljišče. Prav vsak je nekaj počel. Končno obliko denimo dobiva tudi Gregorjev analogni sekvencer.

Noč pa smo oblekli v pravo kakofonijo zvokov, izvabljali smo jih iz bobnov, dud, piščali in razne elektronike. Večer divjega džemanja pa je ravno v pravem trenutku presekal izpad elektrike. Čemur je sledila odprava na počitek. Jutri je namreč nov dan, ki ga bodo nekateri začeli že zgodaj s pohodom na Krnsko jezero.

PIFcamp 2017 – 2. dan

Jutranji uvod v drugi dan tabora nas je dober ducat pričelo z jogo. Gea je uvodni in zaključni del ure »Yogee« posvetila sproščanju, ostali čas pa smo se zavzemali razne poze in se pri tem dobro raztegnili.

Takoj po zajtrku je za jutranjo dozo deljenega znanja poskrbel Staš Vrenko, ki je manjši skupini predstavil proces risanja sheme vezja in osvetlil še, kako se ga jedka. Že jutri bodo nekateri vezja tudi v praksi zrisali in zatem jedkali.

Elektronska harmonika nizozemsko-slovenske naveze Vincent Groenhuis in Mojca Miklavec lepo napreduje. Prvo spuščanje zmaja s Cindy Regalado zaradi slabega vetra žal ni bilo povsem uspešno. Vendar se bomo v prihodnjih dneh še trudili ujeti ugoden veter, ki bo zmaja ponesel dovolj visoko, da posname fotografije okolice, ki bodo morda služile kasnejšemu mapiranju rastlinja v okolici.

Skupina ljudi se je pridružila prehranskemu zanesenjaku Rosenu Ivanovu in se, potem ko je Rosen prvi dan z manjšo skupino pripravil mate čaj s sladkorjem, lotila vanj dodajati divje kvasovke, ingver, sirotko, vodni kefir in kombučo, in sicer v različnih razmerjih, da bi našli kombinacijo, ki bo imela ravno prav ogljikovega dioksida in finega okusa, ki nastane pri fermentaciji. Smo že v pričakovanju »pifovske« gazirane pijače.

Po kosilu se nas je nekaj odpravilo na divji sprehod ob Soči z Dariem Cortesejem. Na okoliških travnikih smo nabirali razne dišavnice in druge rastline. Denimo šetraj, divji korenček, česen in koprive, ki so kasneje pristali na solatah, ki so pospremile že tako okusen obed. Tereza, Maruša in Tea nas res razvajajo.

V ponedeljek sta se nam pridružili še Hannah Perner-Wilson in Mika Satomi iz Kobakant, ki smo ju že nestrpno pričakovali. Razkrili sta okvirni časovni potek njunega projekta nosljive elektronike, ki jo želita zasnovati iz okoliških rastlin in povezati z zvokom.

Sicer pa je del popoldneva deseterica pod budnim očesom Petra Edwardsa sestavljala vsak svoj enostaven »echo« zvočni efekt in jih ob koncu tudi preizkusila. Pri tem je zanimivo ravno povezovanje. Glede na število glasbenikov na letošnjem taboru pa lahko še naprej pričakujemo mnoga neobremenjena »džemanja«.

Tako kot prvi večer smo se pred temo podali v gozd po kose lesa za taborni ogenj. Po še eni okusni večerji nas je obiskal lokalni kaplan. Zatem pa se je dogajanje prevesilo v rojstnodnevno zabavo. Za okusno čokoladno torto je poskrbela Polona. Atmosfera je rasla ob zvokih, ki so prihajali iz modularnih sintetizatorjev zvoka. Začel je slavljenec John Dinger, ki je ob Liu slavil rojstni dan, nadaljevala pa sta Peter Edwards in Václav Peloušek.

Navdušil je tudi Bernhard Rasinger, ki je hrbet hriba za hišo uporabil kot »platno« za laserski show.

Noč se je ob zvokih glasbe, plesu ter strastnih pogovorih ob ognju prelevila v jutro, ko so še zadnji med nami odšli na zaslužen počitek.