Avtor: PIFparticipant

Sreda je končno prinesla nekoliko boljše vreme zato se je jutranji zeliščarski sprehod z Dariom odvil po urniku, nabrane rastline pa začinile kosilo in večerjo.

PIFlarji so nadaljevali z razvojem svojih projektov in raziskovanj: Robertina Šebjanič in Miha Godec, ki pripravljata lab book za izvedbo aqua_forensic 2.0 delavnic, sta sestavila TDS senzor, ki med drugim meri tudi prevodnost vode. Stopnjo prevodnosti sta sonificirala prek elektronskega vezja. S Sašo Spačal in Rob Canningom so se odpravili v dolino Lepene, kjer so ustvarili terenske zvočne posnetke. Pridružil se jim je tudi Blaž Pavlica, ki bo posnetke uporabil v svojem projektu DIY ambisonične kupole. Na kupolo, ki je bila razvita in uporabljena v sklopu PifLaba in preteklih PIFcampov je nameščena matrika osmih zvočnikov – sistem za reprodukcijo ambisonics, sferičnega prostorsko-zvočnega formata, ki omogoča imerzivno predstavljanje zvočnega polja. 

Lovrenc je bil zaposlen z delom na svoji vremenski postaji – čiščenjem 3D tiskanih elementov in programiranjem Arduina in Raspberryja. Nauk dneva: “Ne posodobite Linuxa!”, pravi Lovrenc, ki je zaradi te usodne napake za programiranje porabil bistveno več časa kot načrtovano. Vremenska postaja, ki bo povezana z omrežjem ljubiteljskih postaj Weather Underground ter nameščena tukaj v Soči bo merila hitrost in smer vetra, temperaturo ter vlažnost zraka, poleg tega pa bo opremljena tudi s kamero. V prihodnosti jo bo mogoče nadgraditi s senzorji kakovosti zraka in CO2.

Meritve ob 20:00: 19 stopinj / 148 hektopaskalov / 1.42 km/h

Popoldne je potekalo v znaku delavnic in predstavitev. Julianov uvod v mikroskopijo je predstavil različne DIY in profesionalne leče in naprave, s katerimi smo si v nadaljevanju ogledovali vzorce prsti in komposta iz neposredne okolice. Julian Chollet na PIFu sicer sodeluje s projektom DIY fotogrametrije prsti, v nedeljo (po zaključku letošnjega kampa) pa bo v okviru platforme konS izvedel terensko delavnico Humus Sapiens, ki se bo odvila v Bohinjski Bistrici.

V šotoru se je na daljavo odvil začetni del delavnice z Maggie Kane aka Streetcat.media, ki bo udeležence v prihodnjih dneh uvedla v načela oblikovanja narativnih video iger. Entuziastična cosplay-erka in vsestranska umetnica, ki se na koncertih hitro zdolgočasi, kot pravi sama, je udeležencem predstavila različne primere kako lahko »bolane vizualije in interaktivnost« video iger oplemenitijo glasbene nastope, performanse in druge dogodke ter tako povečajo angažma občinstva.

Beam Team (Stella Ivšek in Anja Romih) sta v okviru svojega projekta μπA (micropia)  raziskovali načine mapiranja video projekcij na naravne objekte in jih v sodelovanju s Tilnom Sepičem, ki je pripravil improviziran glasbeni set, tudi praktično preizkusili v eksperimentalnem večernem performansu na obrežju Soče. Nastop v živo se je zgodil v intimni atmosferi – zaradi spolzkosti terena se ga je lahko udeležila le peščica PIFlarjev, ki pa bo po zaslugi marljive video ekipe, ki je dogodek video-dokumentirala, kmalu razširjena še z internetno publiko.

Vremenska napoved za prihodnje dni je obetavna, zato se poleg številnih aktivnosti, ki se imajo še zgoditi, »veselimo tudi manj dežja in več zabave«, kot je ob koncu dneva sklenil Luka. Jutri bo namreč končno lahko preizkusil svoj rotator za sobne rastline, ki ga poganjajo sončne celice. 

Po deževnem jutru v vasi Soča Peaks (za zvočno podlago za takšna jutra klikni tukaj) se je predviden pohod z Dariom Cortesejem zamaknil v popoldanske ure. Takšna sladka jutra pod šotorom so idealna za dokumentiranje, ki je tudi letošnja krovna tema PIFcampa. Sodelujoči PIFlarji so v sodelovanju z video ekipo PIFcampa (Jure Lavrin, Tilen Sepič, Domen Ožbot, Katja Goljat in Matjaž Rušt) na ogled postavili njihov umetniški in /ali raziskovalni proces, katerega del se razvija tudi v okviru kampa.

Dokumentacija, pogosto podcenjena v kulturi makerstva in hekanja, je v dežju dobila prvi dober izgovor za delo na arhiviranju. Pod varno streho šotorov so nastajali bodoči arhivi sledečih PIFlarjev: Julian Chollet’s DIY-Soil-Photogrammetry, ki je poskus, kako uporabiti fotografijo kot orodje pri raziskovanju zemlje, s pomočjo modificiranih skenerjev. Robertina Šebjanič in Miha Godec v projektu aqua_forensics sta razvijala poskuse vodne forenzike s pomočjo zdravil, ki jih najdemo v rekah in morjih. Drugi del projekta so in vitro eksperimenti in preverba nastajajočega lab book-a.

Prva jutranja delavnica divje botanike pod vodstvom Daria in Darje se je odvila pod šotorom, kjer so divje rastline dobile še dve novi vlogi: zobna pasta in zdravilna krema. Ob popoldanskih sončnih urah se je učilnica preselila na sosednji hrib Lemovje, kjer sta Dario in Darja na pohodu in situ predstavila jestive in strupene divje rastline (med drugim: materina dušica, žajbelj, klinčki, dolgolista meta, rman, preslica, čemaž, smrekova smola, šentjanževka).

Sončni žarki so na plano zvabili Blaža Pavlico in njegove pomagače pri postavljanju kupole za razširjeno zaznavanje. Tokrat jo bo Blaž uporabil pri izdelavi naredi-sam prostorsko-zvočnega formata, ki zvok prenaša nad in pod poslušalce. Prvi poskusi sledijo v prihodnjih dneh! 

PIFCamp je znova (že šestič zapored!) zbral makerje, hekerje, tehnološke navdušence in ljubitelje narave na poloddaljeni lokaciji, v vasi Soča v zgornjesoški dolini. Letošnja protikoronska izdaja kampa z okoli 35 udeleženci ostaja v žepnem format na lokaciji v živo, a tudi v velikem formatu po spletnem prenosu, z več v živo posredovanimi predavanji in delavnicami. Medtem, ko pohodi vendarle še vedno ostajajo v domeni realne presence. Najbolj priljubljeni poletni hekerski kamp v Evropi se vendarle dogaja tudi oflajn!

Začetek letošnje izdaje je po besedah glavne organizatorke kampa Tine Dolinšek spominjal na “družinska srečanja”. Stari obrazi PIFcampa so se pomešali z nekaterimi novimi. Neokrnjena dolina Soče je pozdravila udeležence iz sosednjih držav (Avstrija, Češka, in največ iz Slovenije) ter tudi globalne sledilce po spletu. Po kratkih predstavitvah udeležencev je bil nedeljski večer posvečen sestavljanju tedenskega urnika, orientacijskemu sprehodu in prvimi pogovori med udeleženc. Otvoritveni dan je bil zaključen s slastno večerjo kuharskega tandema, ki ga sestavljata Klemen Košir in Miha Tumpej.

Drugi dan kampa je bil v znamenju Soče. Na sprehodu z umetnikoma Robertino Šebjanič in Mihom Godcem smo zbirali vzorce reke in posneli video material ob prelestni Soči. Svojo posodobljeno verzijo delavnice aqua_forensic bo Robertina Šebjanič predstavila na PIFcampu proti koncu tedna. Pravtako se že veselimo tradicionalne delavnice Daria Corteseja, ki vključuje pohodniške izlete po okoliških hribih z okušanjem jestivih divjih rastlin. Cortesejev PIFprojekt vključuje izdelavo Rastlinskega vozlišča, z delavnico o osnovah divje botanike.

Iz daljne Paname se je po spletu oglasil že znam PIFlar, znanstvenik in maker Andrew Quitmeyer, ki je tudi ustanovitelj tabora Dinacon. Videokonferenca o mravljah, mravljičnem senzorju in ekosistemu mravelj je nekakšen hiter povzetek njegovega zanimanja zadnjih 10 let. Myrmecorpora je Quitmeyerjeva 6-dnevna delavnica za izdelavo nosljivega in interaktivnega mravljišča. Delavnica bo potekala v živo in jo bo v sodelovanju z avtorjem na lokaciji izvajal Simon Gmajner. Delavnica naj bi se zaključila z modno revijo z nosljivimi mravljišči. Avtorjeve izjave o lizanju riti mravljam so eskalirale na PIFcampovih memih. Mar ne zvenijo te napovedi mravljično?

Super informativno in priročno večerno predavanje Bernharda Reisingerja, v živo in s pomočjo Vaclava Pelouška, nas je seznanilo z osciloskopom, zvokom in njegovimi vizualizacijami. Oscilloskop, “instrument, ki vam omogoča igračkanje”, za Bernharda pomeni tudi vključevanje vidne predstavitve zvoka, ki je veliko bolj igriv kot laserski sistem, ki temelji na manj zmogljivem zrcalnem odsevu. Zvok in vizualije za igračkanje. Ali sploh obstaja boljši način za začetek tedna?

PIFcamp se počasi bliža koncu, pred nami je že tradicionalna Odprta sobota, na kateri se lahko spoznate z letošnjimi udeleženci tabora in preverite, kaj smo tekom tedna počeli. Kot vsako leto s programom začnemo ob 13. uri, razne aktivnosti pa bodo potekale preko celega dneva in se nadaljevale vse do poznega večera.

Scott Kildall – zvočna instalacija

Na desetih različnih točk v okolici tabora bodo umeščene zvočne intervencije ameriškega konceptualnega in multimedijskega umetnika.  

Staša Guček – prezentacija zvočil

Slovenska glasbenica, ki je izdelala tri analogna zvočila, taktilne teremine za slepe in slabovidne, katerih osnova so risbe ogroženih metuljev Slovenije, pripravlja »slepo« demonstracijo zvočil.  

Klemens Kohlweis – zvočna instalacija

Avstrijski umetnik bo v okolici PIFcampa namestil majhne, neodvisne FM radijske oddajnike, ki bodo v zgolj nekaj metrskem dosegu prenašali zvoke enostavnih elektronskih vezij.

Alexandros Kontogeorgakopoulos – zvočna instalacija

Grški transdisciplinarni umetnik, ki deluje na preseku umetnosti, znanosti in tehnologije, bo v gozdu ob taboru postavil zvočno instalacijo opremljeno z terenskimi posnetki, ki so nastali na kampu.

Magdalena Ågren – kolaborativni zvočni perfomans

Švedska glasbenica, ki je skupaj z ustvarjalko elektronskih tekstilij Miko Satomi, razvila e-tekstilni vmesnik, majico preko katere lahko glasbenica z gibi kontrolira svoje analogne sintetizatorje zvoka in druge zvočne efekte, bo v živem nastopu demonstrirala rabo kostuma.

Januš Aleš Luznar (Yanoosh) – intermedijski performans

Svoj intermedijski performans Ictuscordis, katerega glavni subjekt je avtorjevo srce oziroma srčni utrip, nam bo v večernih urah predstavil slovenski glasbenik in performer.

Václav Peloušek – karatek nastop

Češki glasbenik in izumitelj sintesajzerjev pripravlja kratko demonstracijo MIDI mikrokontrolerja, ki, povezan z mikrofonom, upravlja z njegovim vokalom. Razvil ga je za potrebe svojega najnovejšega glasbenega projekta Toyota Vangelis, za katerega sta v Soči nastali tudi novi kompoziciji, ki jim bomo lahko prisluhnili.

Kaja Kisilak, Lea Bradašević in Mitja Cerkvenik – avdio-video performans

Domači vizualni umetnici bosta z vizualizacijami pospremili glasbo elektronskega glasbenika Mitje Cerkvenika.

Helene Thuemmel – umetniška instalacija

Na ogled bo postavljena instalacija krhkih odlitkov nemške umetnice, k v obliki plastičnih skodelic kar vabijo k dotikanju. Njeno minljivo umetniško del je sicer treba brati kot kritiko potrošniškega sveta, sveta stvari in predmetov, ki jim ni namenjena dolgotrajnost.

Urška Savić – Arhiv

Domača vizualna umetnica bo na ogled postavila digitaliziran analogni arhiv svojih fotografij, ki se jih bo dalo tudi natisniti in sicer v mini foto fanzin. Na taboru je sicer del fotografij ročno uredila in opremila s kategorijami, preostanku pa je kategorije določila nevronska mreža naučena od ročno označenih fotografij.

Julian Chollet – Open soil research

Nemški nomadski biolog bo na ogled in uporabo postavil svoj mobilni laboratorij za preučevanje prsti. Raziskave prsti potekajo v okviru odpre platforme za raziskovanje in preučevanje prsti HUMUS sapiens, ki v ekologijo tal vnaša DIY in DIWO pristope ter odprt »hekerski duh«.

Na travniku ob taboru, pod kupolo za porazdeljeno zaznavanje domačega računalniškega programerja in umetnika Luke Freliha, bomo 3D skenirali ljudi in večje objekte. Obeta se nam PIFnik, v okviru katerega bomo lahko preizkusili kruh in razne fermentirane jedi, ki so pod okriljem Ahaca Medena in ekipe sodelavcev nastajali v okviru tokratnega tabora. Delali bomo tudi divje namaze in degustirali osvežilne pijače.

Naš strokovnjak za divje rastline Dario Cortese pripravlja Divji sprehod ob Soči. Ob reki bo možno preizkusiti mobilno modularno pohištvo grške arhitektke Olivie Kotsifa. Tam se bomo lahko denimo počili ali pa se družili ob namizni igri Američank Grace Wong in Jennifer Katanyovtamant, ki igralce skušata na igriv način spodbuditi k preizkušanju novih okusov in k pogovoru o hrani. Seveda pa seveda nikakor to ni vse česar se bodo lotili letošnji piflarji. Se vidmo!

Skladatelj in glasbenik John Richards (Dirty Electronics) je v Trento prinesel svoj DIY tekstovni-noise sintič, v katerega želi vključiti razna besedila in polemike, ki se odvijajo na letošnjem PIFcampu. Te bo predvajal na LCD zaslonu, vdelanem v njegovo umetniško vezje. Udeležencem tokratnega tabora je na razpolago dal svoje znanje iz osnov elektronike, oblikovanja elektronskih vezij in grajenja analognih in digitalnih zvočil. Nastale so različice instrumenta, poimenovanega Bad of Nails, za izdelavo katerega so delavničarji uporabili materiale, ki so jih našli v oklici tabora – opeke, les, kamne in podobno. Skupaj s Stašem Vrenkom in Klemensem Kohlweisom pa je razvil še radikalni čip, za izdelavo katerega so, kot pravi, uporabili minimalna sredstva.

Pifovski povratnik Václav Peloušek, ki v okviru Bastl Instruments razvija in izdeluje sintetizatorje zvoka in se pogosto loteva izdelave različnih orodij, ki mu pomagajo pri ustvarjanju avtorske glasbe, je svoj čas na taboru posvetil razvoju MIDI mikrokontrolerja, ki, povezan z mikrofonom, upravlja z njegovim vokalom. Razvil ga je za potrebe svojega najnovejšega glasbenega projekta Toyota Vangelis, za katerega v Soči nastajajo tudi nove kompozicije. 

Še ena redna obiskovalka tabora, Staša Guček, je tu nadaljevala svoj lanski projekt MOTHeremin. Izdelala je kar tri analogna zvočila, taktilne teremine za slepe in slabovidne, katerih osnova so risbe ogroženih metuljev Slovenije. Domači interdisciplinarni umetnik in programer Tadej Droljc je tu razvil dva dela svoje najnovejše avdio-vizualne kompozicije. Za projekt, ki ga bomo v Ljubljani lahko ujeli decembra, je naredil vezje, s katerim lahko preko arduina upravljamo naprave z višjimi napetostmi, razvil pa je tudi konverter, ki pretvarja med avdio in laserskimi ILDA signali.

Svoj intermedijski performans Ictuscordis, katerega glavni subjekt je avtorjevo srce oziroma srčni utrip, je v dolini reke Soče želel nadgraditi glasbenik in performer Januš Aleš Luznar (Yanoosh). Skušal je narediti senzor za zaznavanje srčnega utripa plesalca, ki ga želi v prihodnje vključiti v nastop in na ta način nadgraditi vizualni element performansa. Vendar pravi, da mu čas ne bo dovolil dokončati projekt. katerega prva različica je bila lani razvita prav s pomočjo PIFa.

Elektronski glasbenik Mitja Cerkvenik je na taboru razvil midi kontroler z avtomatizacijo za prostorski večkanalni avdio performans. Nadaljevanja preteklih vizualnih raziskovanj svetlobe in sence na premikajočo se tekstilno površino pa sta se lotili oblikovalka Kaja Kisilak in arhitektka Lea Bradašević. Njune analogne vizualije, ki so bile v preteklosti denimo del koncertnega nastopa skupine Loudspeaker Alliance in sta jih upravljali z rokami, sta nadgradili tako, da delo raztezanja in premikanja tkanine prevzemajo električni motorji, ki ustvarjajo moire optične efekte. Tudi sicer na taboru nastajajo še mnogi zanimivi glasbeno-vizualni eksperimenti – projekti, ki so tako ali drugače vezani na glasbo.

Vsakoletne raziskovalne pohode v okolici tabora, na katere se podajamo v družbi našega strokovnjaka za divjo prehrano Daria Corteseja, s katerim spoznavamo razne divje rastline, smo letos še nadgradili. Skušamo namreč sistematizirano označiti rastišča okoliških užitnih divjih rastlin. Prav na poti v zapuščeno vas Lemovje, ki se nahaja na vzpetini nad taborom, s katere se odpirajo idilični pogledi, so tako že potekali prvi poskusi mapiranja.

Ker si prizadevamo vzpostaviti smernice za celostni pristop k razumevanju našega odnosa do hrane, ki je že ves čas pomemben del tabora, ne preseneča, da tudi letos potekajo eksperimenti s fermentacijo in peko kruha. Hrana pa je na igriv način središčna točka namizne igre v nastajanju. Udeleženki tabora Grace Wong in Jennifer Katanyovtamant skušata preko igre njene igralce spodbuditi k preizkušanju novih okusov (natto, durian, kimchi…) in predvsem k pogovoru o hrani.

S postavitvijo raznih odzivnih senzorjev in kreativne elektronike na različne točke v okolici tabora na povsem svojstven način komunicira Scott Kildall, ameriški konceptualni in multimedijski umetnik, katerega umetniško raziskovanje se sicer kritično loteva področja virtualnih svetov, spletne umetnosti in spekulativnih tehnologij. S terenskimi posnetki, ki jih snema v okolici tabora, je z dobro mero humorja opremil nekatere rastline v neposredni bližini dogajanja.

O možnih postavitvah zunanjega modularnega mobilnega pohištva, ki bi udeležencem omogočalo delo, počitek ali druge oblike preživljanja časa še bližje naravi, razmišlja skupina, zbrana okoli grške arhitektke Olivie Kotsife, ki jo zanima sooblikovanje in so-izdelava delovnih in izobraževalnih okolij prihodnosti. Olivia je z navdušeno druščino že poiskala nekatere možne lokacije za njihovo vzpostavitev.

Nemški nomadski znanstvenik z ozadjem v molekularni biologiji Julian Chollet je roke zakopal v zemljo. Tabor je namreč obiskal z željo preučevanja in raziskovanja prsti, kar tudi sicer počne v okviru odprte raziskovalne platforme HUMUS sapiens. Že prvi vzorci, pregledani pod mikroskopom, so nakazali, da je zemlja okoli tabora živa in polna mikroorganizmov, ki pomagajo denimo pri biorazgradnji.

Kljub temu da večina dela na svojih projektih, je veliko sodelovanja in izmenjave idej. Sproščeno vzdušje in odprtost udeležencev omogoča tako kreativno izmenjavo, preverjanje idej, kot tudi reševanje povsem praktičnih in abstraktnih problemov.  

V dolini Soče, v neokrnjeni naravi Triglavskega narodnega parka, se je že peto leto zapored na poletnem hekerskem kampu zbrala zasedba domačih in tujih medijskih, video in zvočnih ustvarjalcev, programerjev, inženirjev, teoretikov in znanstvenikov, ki se bo v tekočem tednu lotila samostojnih in skupnih projektov na presečišču umetnosti, znanosti in tehnologije.  

Tudi letos so pomemben del tabora izbrani mednarodno uveljavljeni mentorji, ki v mreži projektov delujejo kot nekakšna vozlišča in kritično naslavljajo področje skupnostnega dela, kreativne elektronike, interaktivnih tehnologij, ter učenja v naravi. Ker je tabor zasnovan po načelu horizontalnega deljenja znanja in ga vsebinsko organizirajo prav udeleženci sami, so se že prvi dan seznanili tudi s projekti, ki se jih nameravajo lotiti.

Skupaj nekje petdeset izbrancev letošnjega hekerskega kampa je tako uvodno popoldan preživelo v spoznavanju s taborom in njegovo okolico ter v medsebojnem spoznavanju. Dan pa se je po okusni večerji in ob zvokih glasbe, nekateri od udeležencev so že komaj čakali na prve jam sešne, prevesil v noč. Zadovoljni in polni pričakovanj, kaj bo prinesel teden pred nami, smo dan sklenili s prižigom tabornega ognja.

Projekti, ki so si jih zamislili obiskovalci letošnjega tabora, počasi prihajajo v sklepno fazo. V Library of Missing Parts and Inclusive Circuits gradimo zbirko manjkajočih grafičnih reprezentacij, ki na duhovit način ilustrirajo naš odnos s tehnologijo. Za lažje zaznavanje lastnih in umetniških postopkov in procesov smo se skupaj s Hannah Perner-Wilson in Vaclavom Pelouškom lotili izdelave raznih tekstilnih senzorjev, ki bodo v navezi z modularnimi sintetizatorji sonificirali delo naših rok.

Neposrednemu okolju lahko prisluškujemo s pomočjo parabolnih mikrofonov Avstrijca Klemensa Kohlweisa, ki s temi usmerjenimi mikrofoni lahko že od daleč izolira in ojača posamične zvoke iz okolja. V svojem projektu Aeolian Artefact se je na zvok vetra osredotočil Mehičan Juan Duarte. Z mikrofonoma, ki delujeta kot nekakšna stetoskopa in ju je izdelal na taboru, pa se bitju svojega srca približuje elektronski glasbeni producent Januš Aleš Luznar (Yanoosh, Ohm Fat).

Na presečišču zvoka in slike sta projekt angleškega avdiovizualnega umetnika Connorja Haynesa in tisti, ki ga razvija nomad Juan Manuel Escalante. Na podlagi tukaj zajetih terenskih posnetkov si je slednji zamislil album ter zanj osnoval tudi izčiščeno likovno podobo, s katero nam izdaja lokacije, na katerih so bili posnetki zajeti. Poleg izdaje albuma zato načrtuje še fanzin.

Izdelave svojega glasbenega inštrumenta se je lotila domača vizualna umetnica Tisa Neža Herlec, ki je risalno tablo ozvočila s kontaktnimi mikrofoni. Z zvokom je povezana tudi interaktivna zvočna instalacija Avstrijke Ine Thomann, ki ustvarja pod imenom Lino Leum. Njen projekt Sonance garden omogoča manipulacijo zvoka s spreminjanjem svetlobe, vlage in toplote.

Razumeti skušamo tudi čas. O psihologiji časa tako razmišlja ruska psihologinja Anna Sircova. Fortune Telling Machine, pa je projekt ,v okviru katerega Avstrijec Jakob Scheithe iz urina odčitava koncentracije hormonov in tako skuša detektirati prihodnost.

Za odmik od delovnega okolja in tehnologije nam vsakodnevno služijo dejavnosti na in ob Soči. Tisti najbolj pozorni in radovedni lahko tam vsako jutro najdejo tudi The Wandering Cafe Lynne Bruning ter se ameriški ustvarjalki in inovatorki na področju nosljive umetnosti ob reki pridružijo na jutranjem klepetu ob kavi.

Sredi tedna smo si glave prevetrili tudi na zdaj že tradicionalnem pohodu na Krnsko jezero – največje slovensko visokogorsko jezero. Slabi dve uri dolg sprehod po makadamski poti skozi gozd pohodnika pripelje do koče od koder se ponuja izjemen pogled proti okoliškim vrhovom. Tam je del odprave tudi obstal in užival ob jezeru, medtem ko so se drugi odpravili višje proti Krnu.

O prihodnosti človeka, o tem, kako pomembni so medsebojno zaupanje, negovanje socialnih spretnosti ter skrb za realen stik s svetom, na svoj način razmišljata turška gosta tabora. Multimedijska umetnika İpek Burçak in Eren İleri sta si na samoti lokaciji ob taboru zamislila instalacijo Secure Shell, ki uporabniku ne bo ponudila le zatočišče, temveč tudi možnost samotnega razmisleka prek komunikacije z napravo, ki bo z izbranimi besedili in likovnimi vsebinami, vidnimi na zaslonu, skušala spodbuditi razmisleke o možnem uporu proti razporeditvi moči in kapitala v današnjem svetu.

Z raznimi fermentacijami (kimči, tempeh…) pa nadaljujemo tudi razmislek o prehranjevalnih navadah prihodnosti. V kontekstu uravnotežene prehrane naj bi namreč ravno fermentirana živila zelo učinkovito pripomogla k izboljšanju presnove in delovanja imunskega sistema ter zelo blagodejno vplivala na telesno počutje in duševno zdravje človeka.

Če si na pravi lokaciji in želiš dostopati do interneta preko WiFi omrežja, to ni težko. Vendar nam samo ime omrežja navadno sporoča le osnovno informacijo o tem, kdo nam ga posreduje. Kaj pa če bi omrežje bolje izkoristili in ga namesto za posredovanje generičnih informacij uporabili za boljšo komunikacijo? To je osnovna ideja potencialno aktivističnega projekta Hot Ninja- Dmitryja Morozova.

V taboru tudi sicer vse vre in brbota od vročine in dela. Že tretji dan je v nastajanju vremenska postaja, opremljena s senzorji za temperaturo, vlago, UV, zračni tlak in veter. Do zbranih podatkov pa bo vsakdo lahko tudi prosto dostopal. V delu je več tekstilnih projektov. V notranjosti hiše poteka zasnova pametnega plašča Američanke Maggie Kane, nastaja pa tudi prototip pametne kolesarske jakne s smernimi kazalci za boljšo vidnost v prometu, delo domačih obiskovalk tabora Sanje Hrvaćanin in Eve Pondrk.

Ob Soči se ne le družimo in kopamo, temveč del tabora tudi načrtno diha. Tako še dodatno skrbijo za krepitev imunskega sistema na naraven način, in sicer po metodi nizozemskega posebneža, »ledenega moža« Wima Hofa.

V improvizirani razvijalnici je v popoldanskih urah potekala zdaj že tradicionalna delavnica jedkanja tiskanih vezij, ki jo tokrat vodita Mike Page in Staš Vrenko.

Za potrebe boljšega zaznavanja ustvarjalnih procesov, ki potekajo v taboru, pa naj smo vanje vstopili sami ali pa drugi, smo na delavnici Vaclava Pelouška z naslovom SensMini zasnovalirazne senzorje. Dan smo zaokrožili ob tabornem ognju.