Kategorija: Udeleženci

Kakšno je tehnično delovanje ure in kako bi se lahko uglaševali na druge načine oblikovanja časa?

Projekt Coralie Gourguechon je eksperiment, ki poskuša sestaviti napravo za merjenje časa, ki bi omogočila drugačen pogled na čas. Naša telesa so uglašena na urne naprave – natančen ritem, temelječ na sekundi, ki ga omogoča nihanje kremenovega kristala. S pomočjo piezoelektričnosti kristal označuje vsako sekundo z 32.768 vibracijami – natančnim in vseprisotnim štetjem, ki ga je mogoče ponoviti kjerkoli.

Starejše tehnike oblikovanja časa so vključevale sledenje nebesnim telesom, kot so sonce, luna ali zvezde, kar je zahtevalo situirane naprave za lokalno merjenje časa. Sončne ure so zasnovane glede na svojo lokacijo; počasno gibanje sence ponuja neposredno, postopno izkušnjo gibanja sonca in poteka časa. Glede na njihovo velikost in razporeditev nekatere strukture za merjenje časa, kot sta Jantar Mantar v Indiji ali Stonehenge v Veliki Britaniji, ponujajo kolektivno ali telesno izkušnjo merjenja časa.

Tekom PIFcampa bo potekal eksperiment z gradnjo situiranih naprav za merjenje časa, ki bo združeval analogne in digitalne elemente. Na katere ritme se želimo uglasiti in kako želimo materializirati izkušnjo poteka časa v kontekstu doline Soče? Gre za eksperimentalni, praktični projekt, ki se bo razvijal skozi teden in bo predstavljen v obliki delavnice.

Coralie Gourguechon je oblikovalka in doktorska študentka programa Eksperimentalne raziskave skozi oblikovanje, umetnost in tehnologijo na Svobodni univerzi Bolzano–Bozen. Njena disertacija Counting the Stones in My Computer: Unmaking the Chip Reality raziskuje več časovnosti mikročipa skozi njegove materialne ureditve. S procesom “unmaking” čipa želi razumeti realnosti, ki stojijo za njegovim proizvodnim procesom.

Svetlobni umetniški duo Jakob Lavrič in Matjaž Pogačnik bosta s projektom Kaset-Net reciklirala, modificirala in nadgrajevala stare kasetarje, ki bodo snemali in predvajali zvok na skupni magnetni trak. Na ta način bo informacija potovala med različnimi postajami, oddaljenimi več metrov, ki bodo povezovale zvoke in lokalne ambiente različnih delov PIFcampa. S pomočjo zank magnetnega traku bodo posnetki krožili in se shranjevali, mešali z drugimi posnetki ali pa prehajali na druge neodvisne zanke na različnih lokacijah. Do zaključka PIFcampa bo tako nastala zbirka oziroma nekakšen zvočni zajem dogajanja.

Zven in oblika končne kombinacije zvokov bosta nedeterministična. V okviru projekta bo namreč vzpostavljen medij za manipulacijo zvokov prek postaj, ki bodo omogočale nadzor hitrosti in smeri traku ter snemanje, predvajanje in brisanje posnetkov. Skupni učinek teh posegov bo težko v celoti predvideti, saj bo nastajal skozi interakcijo različnih zvočnih procesov.

Kot zapiše Sadie Plant v knjigi Zeros and Ones: »Tekstil je v zelo dobesednem smislu mehka oprema (software), ki obdaja vso tehnologijo.« Plant nadalje trdi, da je bilo tkanje od nekdaj večmedijska praksa: »Med delom so predice, tkalke in šivilje pele, prepevale, pripovedovale zgodbe, plesale in se igrale – bile so dobesedno tudi omreževalke (networkers).«

Navdih za to delavnico je bil spletni mem, ki je primerjal Thneed – tekstilni predmet iz knjige Lorax Dr. Seussa, ki je lahko srajca, nogavica, rokavica, kapa ali skoraj karkoli si človek zaželi, njegova proizvodnja pa popolnoma uniči gozd Truffula dreves, iz katerih je narejen – z umetno inteligenco. Dasha Ilina se je zato odločila izdelati lasten Thneed in se kvačkanja naučila s pomočjo videov na YouTubu. Projekt uporablja ta nenavadni tekstilni objekt kot izhodišče za pogovor o okoljskih posledicah podatkovnih centrov ter ekstraktivističnih praksah velikih tehnoloških podjetij, ki spremljajo širjenje digitalne infrastrukture.

Tako kot večina tekstilnih praks je tudi kvačkanje pogosto kolektivno delo. Deluje tudi kot način shranjevanja informacij: v sebi nosi sledi o tem, koliko ljudi je sodelovalo pri izdelavi, katere tehnike so uporabljali in kakšna znanja so bila pri tem udejanjena. Kvačkanje se zato odlično prilega sodelovalnim procesom in spodbuja pogovor skozi samo ustvarjanje. Udeleženke in udeleženci so vabljeni, da se pridružijo razpravi ter skupaj premislijo, ali je Thneed res »tisto-nekaj-brez-česar-nihče-ne-more!«.

Dasha Ilina je ruska tehnokritična umetnica s sedežem v Parizu. V svoji praksi uporablja nizkotehnološke in DIY pristope za raziskovanje, dokumentiranje in prevpraševanje mitologije tehnologije ter razkriva, kaj nam ta pove o sodobnem svetu. Njeno delo vključuje javnost z namenom ustvarjanja prostora za kritični premislek o skrbi, zasebnosti v digitalni dobi in sodobni težnji, da odgovore na družbene izzive iščemo predvsem v tehnologiji. Je pogosta sodelavka kolektiva [Disnovation.org] ter so-direktorica poletne šole NØ SCHOOL NEVERS, ki se posveča kritičnemu raziskovanju družbenih in okoljskih vplivov informacijskih in komunikacijskih tehnologij.

Kako dokumentirati dogodek, ki živi prav v svoji minljivosti? Med PIFcampom bo Sid Drmay z ustvarjanjem zina poskušal_a odgovoriti na to vprašanje.

Zini obstajajo na poseben, minljiv način – podobno kot PIF. Redko so arhivirani ali ohranjeni, vendar ujamejo specifične trenutke z izrazito osebnim pečatom. Zini niso knjige; ne dobijo ISBN-številk in niso deležni priznanja v tradicionalnih založniških krogih, vendar govorijo o skupnosti. Skupnosti se oblikujejo in razvijajo skozi zine, ki pripovedujejo njihove zgodbe. Zini pomagajo širiti revolucijo in družbene spremembe med ljudmi.

Zin bo edinstveno oblikovan, saj bo združeval fizično papirnato obliko z zvočnimi posnetki na temo, kaj ljudi leto za letom privablja na dogodek, ter skušal raziskati, kako je PIFcamp skozi več kot deset izvedb še naprej rasel in uspeval. Udeleženci PIFcampa bodo skupaj ustvarili arhiv svojega časa ter premišljevali o tem, kako takšni prostori nastajajo in obstajajo.

Sid Drmay je nebinarna trans in kvir DIY umetnica oziroma umetnik, ki ustvarja predvsem na področju zinov, tekstila in papirja ter pri svojem delu raziskuje interdisciplinarne pristope.

Projekt nadaljuje raziskovalno linijo elektronskih organizmov, tokrat umeščeno v kontekst naravnega ekosistema. Antonín Kindl raziskuje, kako lahko tehnologija deluje v krajini na način, da ne tvori ločene, dodatne plasti, temveč postane sestavni del sistemov, v katere je vpeta. Antennae delujejo kot instrument prevajanja: zaznavajo procese, ki potekajo na frekvencah in v merilih, ki jih človek ne more neposredno zaznati, ter jih prenašajo v počasnejši medij, ki ga obiskovalci lahko opazijo in izkusijo.

Vsaka enota je zasnovana kot statični električni organizem, postavljen na tla. Sestavljata jo dve navpični svetlobno prevodni anteni, ki med seboj komunicirata s svetlobo ali zvokom, ter senzorične korenine – zamenljive sonde, ki napravi omogočajo čutni dostop do okoliškega ekosistema. S pomočjo teh senzorjev organizem zaznava bioakustične procese v prsti, kontaktne vibracije na okoliških površinah, vlažnost in svetlobne razmere, potencialno pa tudi kemične ali spektralne podatke.

Dolgoročni cilj je razviti enote do stopnje, ko bodo lahko delovale popolnoma avtonomno, napajane s sončno energijo, brez potrebe po rednem vzdrževanju, in komunicirale z zunanjim svetom le takrat, ko bo prisoten nekdo, ki jih lahko zazna. Hkrati lahko neprekinjeno beležijo dogajanje pod površjem in ustvarjajo lokalni arhiv okoljskih podatkov. Antonín Kindl želi projekt postopoma razširiti v mrežo več objektov, umeščenih v krajino, ki si bodo med seboj izmenjevali informacije in tako tvorili skupen tehnološki ekosistem.

Blaž Pavlica bo nadaljeval delo na sistemu za generiranje ritmov za live coding, ki ga je razvijal že lani. Načrtuje več izboljšav, med drugim prilagoditev algoritma za izračun sinkopacije, da bo deloval v katerem koli metru, nadgradnjo generiranja osnovnih ritmov za večjo količino in raznolikost ustvarjenih vzorcev, izboljšanje povezovanja ritmov za natančnejši nadzor ter dodajanje pripomočkov za oblikovanje daljših glasbenih fraz in sekcij.

Blaž Pavlica je programer, live coder, avdiovizualni umetnik in DJ iz Ljubljane. V zadnjih letih se posveča različnim oblikam live codinga, med drugim ustvarjanju vizualij z jezikom Hydra, eksperimentalnim zvočnim krajinam, včasih tudi z uporabo prostorskega zvoka, ter improviziranim algorave nastopom v jeziku SuperCollider.

Off-grid DIY delavnica nadaljuje temo energetske ozaveščenosti, ki sta jo leta 2025 predstavila PIFrezidenta Bernhard Rasinger in Uroš Veber: Kako se energija proizvaja in distribuira? Ali naše vsakodnevne navade vplivajo na porabo energije? Kakšna je cena energije? V iskanju odgovorov je bila na lanski 11. izvedbi razvita špekulativna pametna naprava z imenom »črna škatla« (the black box).

Letošnje nadaljevanje projekta oziroma delavnica ponuja praktičen uvod v delo z mikrokontrolerji in spremljanje okoljskih podatkov za namene upravljanja z energijo. Uporabljali bomo mikrokontrolerske enote (MCU) z omogočeno povezavo Wi-Fi, spletne API-je in releje ter skupaj razvili pametno napravo za izboljšanje učinkovitosti v kampu ali pa za raziskovanje »dramatičnih posledic« varčevanja pri računih za električno energijo. :)

Delavnico bosta vodila Stefano Manconi in Bernhard Rasinger.

Povezava:
https://github.com/stziopa/the-black-box

Dodatno branje:
https://pif.camp/pifcamp-s11-e01-god-of-light-intro/
https://v2.nl/publications/off-grid
https://www.withouthotair.com

Foto: Katja Goljat.

Reka Soča zagotovo zna povzročati hrup. Toda kaj je potrebno, da zaigra tudi kakšno melodijo?

Približno en umetnik-kurator (v našem primeru je to Jani Pirnat), ena oblikovalka-umetnica (Tamara Lašič Jurković), kup ostankov gradbenega materiala, množica poskakujočih idej in ščepec metode poskusov in napak. Jani in Tamara nista glasbenika, prav tako nista posebej vešča fizike ali mehanike. Uživata pa v snovanju idej, izdelovanju stvari in preizkušanju, ali delujejo. Njuna vizija je ustvariti glasbilo, ki bi ga reka igrala samostojno.

Ena najbolj značilnih lastnosti zgornjega toka Soče je njen hiter in močan tok. Cilj projekta je izdelati pihalo, ki bo s pomočjo gibanja vode ustvarjalo zračni tok, potreben za igranje piščali. Pri gradnji bodo uporabili odvržene vodovodne cevi in cevke, ki jih bodo po zaključku projekta skrbno odstranili iz zaščitenega naravnega okolja. Novo ustanovljeni »duet rečnih cevi« bo z veseljem delil svoje ideje in dileme s skupnostjo PIFcampa. V zameno za inženirske nasvete in glasbene trike bosta pripravila delavnico izdelave preprostih alikvotnih (overtone) piščali iz PVC-cevi.

Spectrum je digitalni modul Eurorack za intuitivno mikrotonalno sekvenciranje. Zaobide običajne omejitve standarda MIDI in omogoča modulacijo EDO (Equal Division of the Octave – enakomerna delitev oktave) v realnem času prek visokonatančne sledilne krogle (trackball) in vmesnika z mehanskimi tipkami. Zasnova spodbuja nevrodiverzne pristope k ustvarjanju melodij z organskimi, improvizacijskimi delovnimi procesi. Modul vključuje dinamično prilagajanje EDO lestvic ter način »thumbing« (ki ga je populariziral Steve Porcaro iz skupine Toto), namenjen svobodnemu, sinkopiranemu sekvenciranju. Pri tem se opira na taktilno ergonomijo strojne opreme v slogu sekvencerja Oberheim DSX (1981). Na PIFcampu bo poudarek na izpopolnjevanju krmilnih algoritmov in optimizaciji uporabniškega vmesnika za goste, sprotne manipulacije melodij v realnem času.

Omar Mashaal (Australian Tactile Instruments) razvija strojno opremo za eksperimentalne glasbene nastope. Z več kot 25 leti izkušenj na področju razvoja programske opreme, live codinga in vgrajenih sistemov svoje delo osredotoča na mikrotonalnost, fizično računalništvo (physical computing) in nekonvencionalne taktilne uporabniške vmesnike.

BioCyberdeck je prenosni art-science mini laboratorij za raziskovanje električnih lastnosti živih organizmov. Projekt črpa idejo iz kibernetične kulture DIY cyberdeckov – samostojnih, specializiranih naprav, namenjenih opravljanju specifičnih nalog. Medtem ko so bili cyberdecki v klasičnem smislu zasnovani za dostop do digitalnih omrežij in informacijskih sistemov, BioCyberdeck odpira vmesnik do živih procesov v biosferi.

V središču sistema je micelij bukovega ostrigarja, ki preraste substrat in deluje kot živi potenciometer znotraj analognega oscilatorja. S pomočjo elektrod in senzorjev naprava zaznava spremembe v električnih lastnostih živega sistema ter jih prevaja v zvok. Zvočna krajina nastane kot sled odnosov med organizmom, vlago, temperaturo, substratom, materiali in senzornim sistemom. Na prenosni sistem se da priklopiti tudi druge organizme. 

Projekt raziskuje, kako lahko žive organizme razumemo kot aktivne soustvarjalce tehnoloških sistemov. Namesto optimizacije, nadzora ali ekstrakcije podatkov BioCyberdeck predlaga drugačen odnos do tehnologije: poslušanje, opazovanje in vzpostavljanje stika z običajno nevidnimi procesi, ki potekajo v živih mrežah okoli nas.

Kot odprta in popravljiva naprava združuje biologijo, elektroniko, umetnost in terensko raziskovanje. Namesto odgovorov ponuja izkušnjo: prisluhniti procesom, ki potekajo v živih mrežah – in v tem poslušanju premisliti, kje se konča tehnologija in začne organizem.

Projekt razvijata Nastja Ambrožič (avtorica) in Ana Jerina (so-razvijalka).