Kategorija: Udeleženci

Dmitry Surugin, znan tudi kot Van Sur Les, je v Amsterdamu živeči skladatelj in producent, ki deluje na presečišču elektronske glasbe, gledališča in pripovednega zvoka. Izkušnje na področju obnovljivih virov energije in trajnostnih tehnologij oblikujejo njegovo zanimanje za odnose med ljudmi, krajinami in tehnološkimi sistemi ter načine, kako se ti med seboj prepletajo in vplivajo drug na drugega.

Za en teden bo PIFcamp postal začasen ekosistem narave, ljudi in tehnologije. Dmitry bo zbiral zvoke reke Soče in okoliških gozdov, zgodbe, ki jih ljudje prinašajo s seboj, ter skrite glasove strojev, ki jih gradijo. S pomočjo programov Ableton, skript Norns in Max for Live bo te posnetke oblikoval v razvijajočo se zvočno kompozicijo. Zvoki in okoljski podatki, zbrani skozi teden, lahko postanejo tudi krmilni signali, ki vplivajo na zaporedje, teksturo, spektralne značilnosti in ravnovesje med posameznimi zvočnimi plastmi. Projekt se poigrava s fluidnimi vlogami skladatelja, izvajalca in inštrumenta. Dmitry izbira materiale in postavlja pravila, medtem ko naravni procesi vplivajo na njihovo razporejanje in preoblikovanje. Narava tako ne bi ostala zgolj pasivni predmet snemanja, temveč bi njeni lastni ritmi in cikli vplivali na razvoj glasbe.

Končni rezultat bi lahko bil poslušalski dogodek, živa zvočna izvedba ali zvočni dnevnik. Drugi udeleženci so vabljeni, da prispevajo posnetke, glasove, glasbene geste, nenavadne zvoke ali okoljske podatke.

Leo Binsfeld navdušujejo glive in mikroorganizmi, še posebej pa trenutki, ko jo naučijo česa novega. V preteklosti je gojila plesni in gobe ter jih vključevala v procese, ki usmerjajo njeno oblikovalsko in umetniško prakso. Trenutno raziskuje fermentacijo in pripravlja veliko kombuče.

Na PIFcampu želi raziskovati, kako bi lahko kulture kombuče uporabili v ustvarjalnem delu in računalništvu. Kako bi lahko iz kombučinega usnja izdelali razgradljiva ohišja za strežnike? Bi lahko posušena plast SCOBY-ja nadomestila tiskano vezje? Ali je mogoče pridobivati elektriko iz gliv in bakterij, ki sobivajo v aktivni kulturi? Kako bi lahko toploto, ki jo oddajajo naši računalniki, uporabili za pospeševanje domače fermentacije v hladnejših letnih časih?

Jasnega načrta za delavnico še ni, je pa veliko odprtosti za izmenjavo idej, eksperimentiranje in kozarce mehurčkaste kombuče.

Fransiscino četrto leto na PIFcampu bo potekalo takole: pridite eksperimentirat, poklepetat ali skupaj dokumentirat! Naj gre za senzorično meditacijo, spontano pokušino, delavnico fermentacije ali sproščen pogovor o hrani in življenju – vsi ste vabljeni, da sodelujete, se igrate in soustvarjate.

Fransisca je oblikovalka prehranskih izkušenj in umetnica, ki hrano uporablja kot veččutno ustvarjalno platno za raziskovanje skupnosti ter ekosistemskega razmišljanja.

Fotografija: Katja Goljat.

Kaj je Vodolivka? Najbolje, da vprašate Boštjana Čadeža – FŠK-a.

Vodolivka je cenovno ugoden avtomatiziran sistem za zalivanje do 16 rastlin, pri čemer ima vsaka svoj urnik zalivanja. Gre za moj drugi poskus reševanja tega problema.

Običajen način gradnje takšnega sistema je uporaba enega elektromagnetnega ventila za vsak izhod. Takšna rešitev deluje, vendar pri 16 kanalih postane draga, zahteva več krmilne elektronike, poleg tega pa se po mojih izkušnjah ventili ne zapirajo vedno zanesljivo. To je resna težava, saj lahko puščanje pomeni bodisi preveč zalito rastlino bodisi prazen rezervoar.

Vodolivka zato poskuša ubrati drugačen pristop. Vseh 16 cevk poteka skozi 3D-natisnjene stiskalne (pinch) ventile, razporejene v krogu, ki so privzeto zaprti. Na sredini je koračni motor z ročico, ki se zavrti do izbranega ventila in ga mehansko odpre, medtem ko vsi ostali ostanejo zaprti. En sam motor tako upravlja vseh šestnajst ventilov namesto šestnajstih elektromagnetnih ventilov.

Preostanek sistema je precej preprost: za “možgane” skrbi ESP32, za pretok vode enosmerna črpalka, pretok pa nadzira senzor, ki potrdi, da voda dejansko teče. Tako sistem zazna, če je rezervoar prazen ali je črpalka odpovedala, namesto da bi tiho “zalival” brez vode. Vse se nastavlja prek spletnega vmesnika, ki ga gosti kar ESP32, kjer za vsak izhod določiš količino vode in interval zalivanja. Brez aplikacije, brez oblaka.

Za zdaj je to še vedno bolj načrt kot preizkušen sistem. Bistvo projekta je ugotoviti, ali lahko en sam poceni aktuator in nekaj pametne geometrije opravita delo zanesljiveje kot kup elektromagnetnih ventilov. To je eksperiment. Če bo delovalo, mi prihodnje leto ne bo več treba prositi prijateljev, da mi zalivajo rastline. ;)

Prvi od projektov Thomasa Gibbsa raziskuje nov pristop k ustvarjanju zvoka iz dvodimenzionalnih podatkov. Dosedanji pristopi pogosto ustvarijo precej šumenja in težko obvladljiv zvok oziroma zelo gost frekvenčni spekter. Zvočni pogon, ki ga trenutno razvija, omogoča ustvarjanje bolj predvidljivih oscilatorjev. Ti se lahko upravljajo prek protokolov MIDI ali OSC (Open Sound Control) in so posebej primerni za uporabo v okoljih za live coding.

Drugi projekt se posveča sintezi zvokov žuželk. V sintezi zvoka so številni zvoki zgrajeni iz idealiziranih matematičnih gradnikov, kot so sinusni valovi ali zakasnitvene linije, kar daje zvoku značilen tember. Žuželke pa zvoke pogosto ustvarjajo z mehanskimi procesi, pri katerih valovne oblike vsebujejo naravne nepravilnosti. Thomas želi raziskati prav te nepopolne pristope k sintezi zvoka in njihove zvočne možnosti.

Thomas Gibbs preživi z tehnologijo občutno preveč časa, zato se zdaj trudi naučiti stroje, da bi se znali lepo obnašati.

Družina Rasinger bo tudi letos pripravila delavnico spajkanja, na kateri si boste lahko izdelali Elektrosluch Mini City – komplet za samostojno izdelavo (DIY) naprave Elektrosluch, odprtokodnega pripomočka za poslušanje elektromagnetnih polj. Naprava omogoča odkrivanje zvočnih svetov elektromagnetnih polj, ki nas obdajajo na vsakem koraku. Preprosto priključite slušalke in začnite raziskovati. Koncept in elektroniko je zasnoval Jonáš Gruska.

Po njihovem mnenju je Elektrosluch Mini ena najbolj zanimivih in zabavnih naprav za samostojno izdelavo. Sestavljanje je preprosto, naprava pa razkriva skrito zvočno lepoto elektromagnetnih polj. Ne glede na to, ali se s spajkanjem šele spoznavate ali pa ste že pravi mojster, vas bo Elektrosluch Mini zagotovo navdušil. Delavnico bodo vodili brat in sestra Runa in Oskar, ob pomoči Bernharda. Ne pozabite prinesti slušalk s priključkom TRS (3,5 mm stereo vtič).

Bernhard bo raziskoval tudi projekt Laser Dusting Sweeper (laserski odstranjevalec prahu). Namen projekta je združiti najsodobnejšo lasersko tehnologijo z dobro poznanim gospodinjskim pripomočkom za čiščenje, ki z elektrostatičnim nabojem privlači prah kot magnet. Laser bo osvetlil prah na tleh, razkril njegove kaotične vzorce in pokazal, kje je čiščenje še potrebno. Poleg tega uporaba metle z vgrajenim laserjem naredi pometanje precej bolj dovršeno in zabavno, kar lahko prispeva tudi k čistejšemu domu.

Nenehno smo obdani z nevidno elektromagnetno dejavnostjo. Prenosniki, napajalniki, usmerjevalniki, luči in nešteto drugih elektronskih naprav tiho oddajajo signale, ki oblikujejo naše okolje, vendar ostajajo zunaj dosega naših naravnih čutil. Moira Muñoz Perez bo na PIFcampu raziskova preprosta DIY orodja, ki razširjajo naše slušno zaznavanje na način, da skrite signale pretvorijo v zvok. Udeleženci bodo lahko izdelali elektromagnetne mikrofone, spoznali njihovo delovanje in jih uporabili kot poslušalne naprave za raziskovanje elektromagnetne zvočne krajine PIFcampa.

Namesto zbiranja posnetkov za dokumentacijo si Moira predstavlja serijo skupinskih poslušalskih sprehodov: tavanje po taboru, sledenje nevidnim sledem, izmenjavo odkritij in primerjanje tega, kar slišijo udeleženci. Vsak predmet ima svoj elektromagnetni glas, ki čaka, da ga opazimo. Zvoki, pogovori in opažanja, zbrani med potjo, se lahko razvijejo v skupni arhiv, preproste eksperimente ali druge nepričakovane oblike sodelovanja. Sodelujoči bodo lahko preizkušali tudi prevajanje nekaterih signalov v generativne vizualizacije s pomočjo orodja TouchDesigner. Vendar središče projekta ni sama tehnologija, temveč radovednost, pozorno poslušanje in širjenje zaznavanja sveta okoli nas. Mikrofoni so zgolj izgovor za odkritje, da nevidni svet že ves čas govori.

Moira Muñoz Perez je umetnica, ki jo fascinirajo skriti signali, pozabljene tehnologije in razširjeno zaznavanje. S pomočjo elektronike, zvoka in generativnih medijev ustvarja situacije, v katerih nevidni pojavi postanejo slišni, vidni in deljivi. Posebej jo zanimajo sodelovalno učenje, odprto eksperimentiranje ter trenutki čudenja, ki nastanejo, ko tehnologija spremeni način, kako doživljamo svet.

Maša Knapič, Marisa Satsia in Jessica Stanley raziskujejo načine za razširitev zmožnosti telesa, predvsem rok in nohtov, z namenom ustvarjanja zvočnih in komunikacijskih vmesnikov. Navdih črpajo iz telegrafske tehnologije za Morsejevo abecedo ter iz igel gramofonov. Raziskovale bodo elektroniko, ki jo je mogoče nositi na rokah in nohtih, za pretvorbo električnih signalov v zvok ali za ustvarjanje vzorcev, ki lahko posredujejo informacije. Na PIFcampu bodo eksperimentirale z izdelavo prototipov in jih predstavile drugim udeležencem.

Jessica Stanley je raziskovalka in predavateljica na Univerzi Nottingham Trent, kjer se ukvarja s fleksibilno elektroniko in e-tekstilom. Posebej jo zanimajo orodja in materiali za odprtokodno strojno opremo ter demokratizacija tehnologije. Maša Knapič je vizualna umetnica, ki slikarsko prakso prepleta z elementi tehnologije in eksperimentalne elektronike. Njeno delo izhaja iz fascinacije nad podobo – kot dediščino slikarskega medija – na eni strani ter iz konstruiranja alternativnih naprav za ustvarjanje sledi in risbe na drugi. Marisa Satsia je multidisciplinarna umetnica in raziskovalka s sedežem v Nikoziji na Cipru, specializirana za medicinsko in biološko umetnost.