Avtor: PIFparticipant

Jutro so zaznamovali zgodnje vstajanje in obiski. Med drugim nacionalne televizije, ki je posnela prispevek za Poletno sceno.

Z nami so lahko delili tudi navdušenje ob demonstraciji potresnega sunka. Performans z zvočnimi sunki smo sicer uspešno izvedli šele v drugo. Prvo pa ob premočnih basih skurili zvočnik. Kljub temu že zdaj lahko rečemo, da je ekipa z Soichirom na čelu uspešno realizirala svoj projekt. Njihovo srečo ob še enem rušilnem sunku, ki smo ga znova simulirali pozno v noč, smo delili čisto vsi in dogodek pospremili z glasnimi vzkliki.

V tišini notranjosti hiše, skrit od oči, že vse dni ustvarja Jože. V Trento je prinesel posebno vrsto kalifornijskih alg, pri katerih ga zanima bioluminiscenca. Ob fizičnem dražljaju namreč te izpustijo interval svetlobe. Z motnjami tekočine, v kateri živijo, želi v prihodnjih dneh eksperimentirati in ustvarjati razne svetlobne efekte. Kar bomo lahko preverili tudi v soboto, ko vabimo na dan odprtih vrat.

Del ekipe se je v poznih popoldanskih urah kljub slabemu vremenu znova odpravil v hrib. Na čelu z našim tabornim strokovnjakom za divjo prehrano in vodičem za pohode po okoliških vrhovih smo tokrat obiskali vas Skala, pomembno predkrčansko, kultno mesto, na katerem stoji kapelica, in v kateri sta se že takoj za vhodnimi vrati skrivali mir in tišina.

V šotoru, kjer imamo bio-laboratorij, sta Interspecifics iz vzorcev, ki sta jih nabrali, naredili baterije. Ugotavljata, da največ energije oddaja vzorec zemlje, ki je bil včeraj vzet pri sirarni v Dupljah ob Krnskem jezeru. Tudi sicer so v šotoru cel dan potekale razne delavnice in predstavitve. Tudi izločanja estrogena, ki jo je izvedla Mary.

Svojega projekta se je končno lahko lotil naš simpatično zmeden Francoz. Njegove Mimoze, ki so v Trento prišle iz ljubljanskega Botaničnega vrta, so bile pozabljene v temi in so zato prvo morale na krajše okrevanje. Sramežljive, nežne dušice so na soncu sčasoma le prišle k sebi, postale bolj vesele, odzivne na dotik. In Cedric je kljub preganjanju noči uspel izvesti prve meritve električnega odzivanja na dražljaje. Zadovoljen ugotavlja, da je čas, da jih priklopi na vezje in njihove odzive prevede v zvočne in svetlobne dražljaje.

Tudi jutri nadaljujemo s projekti, odpravili se bomo še na Korita. Sicer pa ob večerih igramo tarok in ugotavljamo, da nam gre vsako noč bolje. Že drugo leto zapored najbolj popularna večerna aktivnost.

Save

Že zgodaj zjutraj se nas je dobra petina odpravila na Krnsko jezero, v katerem so si prav vsi želeli zaplavati. Le kdo si ne bi želel okopati v lastnem in odsevu gora. No, nekateri so si res namočili noge in del pohodnikov je ostal in občudoval jezero, polovica pa izvedla poskus vzpona na Šmohor.

Ko se je oglasil »gromovnik« so se bili prisiljeni vrniti nazaj. In ob prijetno osvežilnem spustu so se po dežju vrnili v Lepeno. Vendar ne preden so nabrali razne vzorce za proučevanje. Nekaj zemlje, vzorec snega iz ledenika, vode iz Krnskega jezera. Vse to z namenom ugotoviti, kakšne mikrobne združbe so na različnih geolokacijah.

Na poti v hrib je Mary ujela krastačo, od katere je za proučevanje vzela vzorec urina, takoj, ko dobi na letalu izgubljeni prenosni laboratorij, iz njega namreč namerava ekstrahirati hormone.

Ekipa okoli laboratorija, ki sta ga v šotoru na PIFtravniku vzpostavili Paloma in Leslie iz kolektiva Interspecifics, je iz nabranega s pomočjo agarja, jušne kocke in sladkorja naredila gojišča.

Čez dan so se posamezniki pripravljali na tisk personaliziranih vezij, nekatera bodo oblikovana na podlagi oblik rastlin, ki so jih nabrali na pohodu.

Po včerajšnjem rezanju, vrtanju in betoniranju, zvočni simulator potresa, ki nastaja ob štirideseti obletnici potresa v Posočju, počasi dobiva končno obliko.

Nastali so razni zanimivi vzorci izvezeni na tiskana vezja. V izdolbeno deblo smo vstavili zvočnik. Vivoda (Izland) se je ukvarjal s z razvijanjem ideje, kako »zgraditi« steber iz milnih mehurčkov, napolnjenih z dimom, in nanj projicirati svetlobo.

Nekaj projektov, denimo glasbenika Jake Bergerja – Brgsa je bilo osredotočenih na zvok. Brgs je čez dan zaključil z optimizacijo kitare, katero je vpel na boben in feedback zvočnik. Nomadstvo po raznih koncertnih prizoriščih vendarle terja, da je set inštrumentov, s katerimi nastopa, čim bolj priročen.

Do pozno ponoči je nastajal tudi oscilator, v delu je robot, ki se bo odzival na svetlobo in zvok, hekalo se je star zvonec, telefonsko slušalko, ki bo spremenjena v mikrofon, nadaljevalo z delom na modularnih sintetizatorjih zvoka.

Po večerji nam je Vaclav iz BASTL Instruments podrobno predstavil njegov modularni sntetizator.

Skratka, projekti, ki se jih neumorno lotevamo, počasi dobivajo obliko, da bodo lahko predstavljeni v soboto, ko na taboru pripravljamo dan odprtih vrat.

Drugi dan kampa se je za večino začel počasi, preko dneva so zlagoma nakapljali še zadnji udeleženci letošnjega tabora in se nekateri tudi nemudoma vrgli v delo. Avstrijska umetnica Hannah Perner-Wilson, ki na inovativen način spaja različne ustvarjalne pristope z nosljivimi tehnologijami, se je recimo že takoj po prihodu lotila šivanja žepkov za shranjevanje opreme.

Mehičanki Interspecifics sta naredili demonstracijo EEG eksperimentov za mapiranje možganskih aktivnosti in predstavili načrt za gradnjo mikrobioloških filtrov za trekanje mikroorganizmov. Preko dneva so se posamezniki posvetili še svojim projektom. Tudi betoniralo, rezalo in vrtalo se je.

Lanskoletni povratnik Mike Page je odvodil delavnico jedkanja tiskanih vezij, lotalo se je razne elektronske komponente, ki bodo ob koncu tedna sestavljale modularne sintetizatorje zvoka.

Del ekipe se je znova podal v naravo in nabral jedljive rastline, Travniško deteljo, Divje korenje, Materino dušico in Kumino, ki so pristali v večerji. Kuharji nam vsak dan pripravljajo odlične obroke. Ne manjkajo niti okusne sladice. Bravo, Tereza, Vid, Bojana in Dario!

Z oblico dela in dobre volje se je dan prevesil v večer, ki se je zaključili z druženjem in s še več vznemirljivega ustvarjanja ter džemanjem pozno v noč. Se že veselimo jutrišnjega dne.

Sočo so preplavili pif(l)arji. Za nami je vikend priprav in uvodnega raziskovanja okolice ter medsebojnega spoznavanja, vendar smo čisto zares štartali včeraj.

Zajtrku so sledili uvodno srečanje ter predstavitve udeležencev in projektov, popoldan pa se je del ekipe posvetil postavljanju delovnih postaj. Začele so se tudi prve delavnice, med njimi »hekanja« čisto pravih ključavnic.

Del se nas je pozno popoldne odpravil na krajši sprehod po bližnji pohodniški poti, proti zapuščeni vasi Lemovje. V hrib nas je peljal stari znanec kampa, Dario Cortese, s katerim smo že lani spoznavali številne okoliške rastline, predvsem tiste užitne. Nekatere, denimo Zvončnica, Šetraj, Regačica, Korenček in Materina dušica, so za večerjo pristale tudi v res okusni omleti.

Po večerji se je večina posvetila prvim delavnicam, od katerih je največ obiska privabila delavnica skupnega oblikovanja PCB vezij; nekateri so se posvetili družabnim igram.

Kljub muhastemu vremenu smo več kot pripravljeni na teden kreativnega reševanja raznoraznih problemov.

V nedeljo se je uradno zaključil prvi hekerski tabor PIFcamp. Utrujeni in zadovoljni smo se poslovili v upanju na ponovno srečanje. Prvo edicijo PIFcampa lahko ponosno okljukamo kot uspešno. Počasi bomo pričeli s pripravami za naslednje leto, do takrat pa čao in hekanje za vse!

 

 

Hvala Cristianu, Magy, Bojani in Juretu za vse nad super obroke!

Na zdravje tudi Urši, Petri in Poloni, ki so nam vsako jutro prijazno pripravile zajtrk in kudos Dariu za vse zeliščne poslastice.

Foto: Katja Goljat

 

Razen obveznega sprehoda do kanalov Soče je petek zaznamovalo delo. Projekte je bilo potrebno pripeljati h koncu in poslednje finese so seveda terjale največ časa, a je vse gnala delovna vnema, ki se pogosto zgodi pred iztekom roka. Vsi smo pripravljeni na odprto soboto in vedoželjne obiskovalce. Wernerjevi zvočniki že predvajajo glasbo in polnijo telefone, Tilnova svetilka okrašuje drevo in sosednje dvorišče, sintetizatorji so priklopljeni na raznorazne naprave, Marcov laboratorij čaka, da se ga ponese v naravo in z njim opravi osnovne analize. Sestavili smo tudi urnik sobotnih predstavitev, zato vas vabimo, da si ga ogledate in se nam seveda pridružite na popoldanskih aktivnostih! Melanholija, ki spremlja razhajanja, se je polotila že večine PIFovcev. Zato pridite, da bo zaključek res prijeten in svečan!

 

 

Foto: Katja Goljat!

Če smo do sedaj večere zaključevali z delom ali zgodnjim počitkom, je bila četrtkova noč dobrodošla izjema. V soju taborniškega ognja so se naše energije čudežno povezale in stvorile čudovitega duha zabave. Skozi dolino reke Soče so se zlili zvoki elektronike, ki je dvigala podplate in zibala boke. Z veseljem smo odložili svoje delovne možgane in plesali do ranega jutra. Tudi tisti, ki so čez dan pohajkovali do Krnskih jezer, so zbrali dovolj moči za ples in živahen klepet.

Projekti se počasi približujejo končni obliki, vsi pa se začenjamo zavedati, da se PIFcamp nezadržno izteka. Vendar nas vseeno čaka še nekaj vznemirljivih reči! V soboto bomo za vse radovedneže pripravili dan odprtih vrat in vsakemu, ki si bo tega želel, pokazali svoje iznajdbe. Zgradili bomo tudi visoko gredo, katere namen bo v prvi vrsti porabiti organske odpadke, ki so se nabrali v zadnjem tednu. Ob visokih temperaturah nas ohranja zbrane prijetna sapica in občasen skok v Sočo.

foto: Katja Goljat

Sreda je bila zopet delovna in se je zavlekla pozno v četrtek! Projekti počasi dobivajo svojo končno obliko, ki se bo na ogled postavila na odprti soboti (VSI DOBRODOŠLI!). Čeprav nismo hribolazili, smo se odpravili na bližnji travnik in nabrali cvetlice in zelišča s katerimi smo popestrili krompir, ki smo ga za kosilo vsega z apetitom, ki ga lahko obrodita le trdo delo in gorski zrak, vsega pojedli. Nekaj se nas je odpravilo tudi na ogled k sosedom – nastanjeni smo namreč poleg cerkve svetega Jožefa, katero krasijo nenavadne freske. Po drugi svetovni vojno je v njih Tone Kralj skril številne antifašistične in antinacistične simbole. Tako lahko budno oko na stenah najde upodobljenega Benita Mussolinija in Adolfa Hitlerja. Je pa kot bo naključju (ali morda božji volji?) v cerkvi upodobljena tudi sveta Ljudmila, ki prav gotovo bdi nad svojimi varovanci, ki bivajo v sosednjem župnišču. Naši svetnici navkljub pa se je tudi na tretji dan v taboru zgodila nezgoda! Eno od deklet je v oko pičila osa in pik je povzročil zoprno oteklino. Večer so nekateri popestrili z igranjem na inštrumente, zopet so se igrale družabne igre in ni manjkalo piva in vina. Lepo nam je!

Foto: Katja Goljat

V torek zjutraj smo se odpravili na daljši pohod na Travnik z izhodiščem Pod Zjabci nad vasjo Soča. Vzpon je splaniral in vodil Dario Cortese, ki je izlet tudi popestril z izobraževanjem o divjih rastlinah in njih koristih/slabostih. Bajto smo zapustili nekje okoli pol osmih v jutru, za pohod pa se je odločilo kar osemnajst ljudi. Še parkirali smo na izhodišču in pričeli s strumnim korakanjem v četici. Najprej smo prečkali potoček, nato pa se začeli lahkotno vzpenjati po serpentinasti poti.

K sreči je pot do Planine za skalo speljana po gozdu, na senčni strani. Do Planine za skalo smo potrebovali dve uri hoda, na vrhu pa smo si privoščili kar dolg postanek za malico in crkljanje pajkov. Na tej točki sta se od skupine poslovili dve pohodnici, ki sta se odločili za vrnitev v kamp. No, med pohajanjem pa nas je Dario oplemenitil tudi z zanimivimi podatki o določenih rastlinah, tako strupenih kot užitnih. Zdaj vemo, da lahko pokončamo odraslo človeško bitje zgolj z za riž velikim delom rastline, ki se kliče Preobjeda. Poleg tega pa se na poti lahko okrepčamo z mnogimi rastlinami kot so Kopitnik, Zajčja detelja, Sladki koren, Kromač, itd. Če je bilo na poti česa dovolj, je bilo to rastja, dolina po kateri smo hodili se vendar ne kliče Travniška dolina brez razloga! Na žalost je mulatjera, ki vodi skozi dolino nekoliko opuščena, je pa dobro, da to prispeva k manjšemu obisku planincev za večji posameznikov užitek. Pa smo vseeno nadaljevali po brezpotju. Ko smo se docela naužili razgleda proti Bavškemu Grintavcu, Kaninom ter Jalovcu smo se začeli vzpenjati po travniku navzgor. Pot je presekal tudi kratek a sladek, strm vzpon zaščiten z zajlami, ki je nekoliko popestril celoten pohod. Zaradi vlage je bila trava neverjetno spolzka in zatorej nekoliko nevarnejša za zdrs. Pot nas je prijazno popeljala tudi mimo korita z vodo, kjer se je marsikdo osvežil. Naprej smo hodili po čudovitem, pisanem travniku polnem Turske preobjede, ki je seveda smrtno nevarna, a zelo lepa rastlinica. Poskakovali smo iz skale na skalo, obirali borovnice, občudovali (a ne trgali!) Planike in presenetljivo srečali še dva planinca, ki pa sta nam povedala, da je pred nami še kar nekaj poti, če želimo doseči vrh Travnika. S tem na dlani smo se odločili, da nadaljujemo pohod zgolj do konca Travniške doline, kjer se lahko vsaj majčkeno razgledamo. Razgled na Travnik, Plaski Vogel, Vršac, Čelo in Krn je popestrilo tudi požvižgavanje svizcev, predvsem pa vsa hrana, ki smo jo znosili s seboj. Na tej točki lahko omenim tudi okusen Rumeni muškat, ki ga je s sabo prinesel eden izmed udeležencev pohoda. Po navadi se v gorah vedno spije več piva kot vina, zanimivo pa vino tudi ravno tako prija kot okrepčilo.

No, pot je bila seveda nadvse zabavna, vseeno pa je terjala svoje žrtve. To so bili namreč čevlji ene izmed udeleženk, ki so poponoma razpadli. Doba desetih let in nekajletna neuporaba čevljev je terjala svoje, predvsem pa tudi način izdelave (brizganje) za katerega je značilno, da čevelj popolnoma razpade, ko doseže vrhunec svoje uporabe. Nič zato, vseeno smo vsi uspešno prehodili cca. osemurni sprehod, nekateri bolj, nekateri manj nasmejanih obrazov. Po pohodu smo se nagradili s pivom, trije uživači pa smo se še, za češnjico na vrhu smetane, dodatno osvežili s skokom v Sočo.

Foto: Katja Goljat