Za večino je zadnji dan v Trenti pomenil pozno bujenje. Po še enem okusnem zajtrku, s katerim sta nas vsako jutro razvajali Polona in Urša, nekajkrat ob pomoči Ahaca, pa so se v taboru začeli nabirati prvi obiskovalci.
Že zgodaj so tabor obiskali nekateri lanskoletni udeleženci, prijatelji, znanci… Nekateri, denimo ekipa punc iz novonastalega benda ČIPKE, se niso zgolj družili in seznanjali s projekti, temveč se lotili tudi dela, denimo izdelave novih inštrumentov.
Preko dneva so nekateri dokončevali projekte, potekale so demonstracije, spet in spet smo se veselili ob rušenju instalacije, ki je nastala ob štiridesetletnici potresa v Sotočju.
Od popoldneva smo posedali ob ognju, pekli, se smejali, pripovedovali zgodbe… Veselo je bilo.
Dario je prijel za dude, džemal skupaj s še nekaterimi drugimi glasbeniki, udeleženci tabora.
Zvečer nam je muziko sukal Blaž, ki je še tiste poškodovane med nami vsaj za hip pripravil na ples. Glasbo smo ponoči pospremili tudi z vizualizacijami. Predvsem Vivoda (Izland) je obarval večer z vidžejanjem.
Za oddajo o sodobni umetnosti na novogoriški lokalni televiziji, je prispevek posnel Aljoša Abrahamsberg. Prepričan, da je sodobni umetnosti v medijih namenjeno premalo prostora, ta manko zapolnjuje s svojimi prispevki. Tokrat s podrobnim poročilom o dogajanju na letošnjem PIFcampu.
Žalostni, da je konec, smo se še v srcu poslovili od Trente in jo zapustili bogatejši za nova znanja in tudi prijateljstva. Hvala vsem, ki ste prišli in skupaj z nami ustvarjali nepozabne trenutke, vsem podpornikom, predvsem pa Tini in Urošu, ki sta nam to omogočila.