Skladatelj in glasbenik John Richards (Dirty Electronics) je v Trento prinesel svoj DIY tekstovni-noise sintič, v katerega želi vključiti razna besedila in polemike, ki se odvijajo na letošnjem PIFcampu. Te bo predvajal na LCD zaslonu, vdelanem v njegovo umetniško vezje. Udeležencem tokratnega tabora je na razpolago dal svoje znanje iz osnov elektronike, oblikovanja elektronskih vezij in grajenja analognih in digitalnih zvočil. Nastale so različice instrumenta, poimenovanega Bad of Nails, za izdelavo katerega so delavničarji uporabili materiale, ki so jih našli v oklici tabora – opeke, les, kamne in podobno. Skupaj s Stašem Vrenkom in Klemensem Kohlweisom pa je razvil še radikalni čip, za izdelavo katerega so, kot pravi, uporabili minimalna sredstva.
Pifovski povratnik Václav Peloušek, ki v okviru Bastl Instruments razvija in izdeluje sintetizatorje zvoka in se pogosto loteva izdelave različnih orodij, ki mu pomagajo pri ustvarjanju avtorske glasbe, je svoj čas na taboru posvetil razvoju MIDI mikrokontrolerja, ki, povezan z mikrofonom, upravlja z njegovim vokalom. Razvil ga je za potrebe svojega najnovejšega glasbenega projekta Toyota Vangelis, za katerega v Soči nastajajo tudi nove kompozicije.
Še ena redna obiskovalka tabora, Staša Guček, je tu nadaljevala svoj lanski projekt MOTHeremin. Izdelala je kar tri analogna zvočila, taktilne teremine za slepe in slabovidne, katerih osnova so risbe ogroženih metuljev Slovenije. Domači interdisciplinarni umetnik in programer Tadej Droljc je tu razvil dva dela svoje najnovejše avdio-vizualne kompozicije. Za projekt, ki ga bomo v Ljubljani lahko ujeli decembra, je naredil vezje, s katerim lahko preko arduina upravljamo naprave z višjimi napetostmi, razvil pa je tudi konverter, ki pretvarja med avdio in laserskimi ILDA signali.
Svoj intermedijski performans Ictuscordis, katerega glavni subjekt je avtorjevo srce oziroma srčni utrip, je v dolini reke Soče želel nadgraditi glasbenik in performer Januš Aleš Luznar (Yanoosh). Skušal je narediti senzor za zaznavanje srčnega utripa plesalca, ki ga želi v prihodnje vključiti v nastop in na ta način nadgraditi vizualni element performansa. Vendar pravi, da mu čas ne bo dovolil dokončati projekt. katerega prva različica je bila lani razvita prav s pomočjo PIFa.
Elektronski glasbenik Mitja Cerkvenik je na taboru razvil midi kontroler z avtomatizacijo za prostorski večkanalni avdio performans. Nadaljevanja preteklih vizualnih raziskovanj svetlobe in sence na premikajočo se tekstilno površino pa sta se lotili oblikovalka Kaja Kisilak in arhitektka Lea Bradašević. Njune analogne vizualije, ki so bile v preteklosti denimo del koncertnega nastopa skupine Loudspeaker Alliance in sta jih upravljali z rokami, sta nadgradili tako, da delo raztezanja in premikanja tkanine prevzemajo električni motorji, ki ustvarjajo moire optične efekte. Tudi sicer na taboru nastajajo še mnogi zanimivi glasbeno-vizualni eksperimenti – projekti, ki so tako ali drugače vezani na glasbo.
