So Kanno ima rad ptice. Med sprehodom vedno prisluhne, kadar zasliši ptičje petje. Že nekaj let namenja več pozornosti njihovim glasovom in z leti se je naučil prepoznavati vrste po njihovem oglašanju. S tem je začel tudi drugače občutiti letne čase – kot da bi se skozi zvoke oglaša narava.
Še posebej so mu pri srcu glasovi majhnih bitij. Tisti, ki oddajajo očarljivo čivkanje, so pogosto zelo težko opazni. Krokarjevo oglašanje sicer ni posebej prijetno in ptico je zlahka opaziti, medtem ko je slavca, ki čudovito poje, precej težje opaziti.
Uživa tudi v oglašanju žab in čričkov – tudi ti so pogosto skriti in jih je težko najti.
Že od nekdaj obstajajo instrumenti, ki posnemajo živalske glasove – danes jih imenujemo ljudska glasbila. Veliko prej, preden so lahko glasbila natančno spreminjala višino tona ali igrala harmonije, so jih uporabljali za sporazumevanje z živalmi ali za izražanje povezanosti z njimi v obredih in praznovanjih.
Zakaj torej živali, katerih zvoki so mu tako pri srcu, sploh oddajajo te zvoke? Japonski raziskovalec Toshitaka Suzuki je v oglašanju japonske siničke odkril jezikovno strukturo – te ptice naj bi se pogovarjale v jasno oblikovani slovnici. Žabji zbori naj bi služili označevanju teritorija, na terenskih posnetkih avstralskih žab, ki jih je ustvaril umetnik Felix Hess, je mogoče slišati dve žabi, ki natančno usklajujeta svoj čas oglašanja, tako da se njuni klici nikoli ne prekrivajo – izjemno fascinantno za poslušanje. Čeprav gre morda za prikaz dominacije, sam to sliši kot eksperimentalno glasbo, ki ustvarja kompleksne ritme.
Povsem naravno je, da se živali odzivajo na posnetke lastnih klicev, če ti le sodijo v njihov slušni razpon; predvajanje je v etologiji nekaj povsem običajnega. A So Kanna zanima nekaj drugega: ali se odzovejo tudi na zvoke, ki so zgolj podobni njihovim? A se sploh kdaj odzovejo na zvoke instrumentov, ki zgolj po človeškem zaznavanju zvenijo podobno njihovim glasovom?
Ni presenetljivo, da se živali odzovejo na posnetke svojih klicev – če so ti v njihovem slušnem razponu. Predvajanje zvokov je običajna praksa v etologiji. A So Kanno zanima nekaj drugega: ali se odzovejo tudi na zvoke instrumentov, ki so njihovim klicem podobni le po človeškem dojemanju? Umetna inteligenca, ki prepoznava ptičje petje, se na primer ni odzvala na piščalko, namenjeno posnemanju ptičjega glasu.
Vprašanja se vrstijo: ali bi živali iz gorskih gozdov reagirale drugače? Kaj je pravzaprav ključno v njihovi zvočni komunikaciji – frekvenca, ritem, zaporedje? Gre za komunikacijo znotraj iste vrste ali tudi med vrstami? Kako na vse to vpliva odnos plenilca in plena? Seveda sam ni ne ptica ne žaba, zato ne more natančno vedeti, kaj ti zvoki pomenijo. Lahko pa si predstavlja. In prav iz teh predstav gradi robote, ki oddajajo zvoke – ne kot imitacije, ampak kot bitja, ki se s pomočjo algoritmov in mehanizmov za hip spremenijo v živali, ki jih navdihujejo.