PIFcamp

HUMUS sapiens je odprta platforma za raziskovanje in preučevanje prsti, ki v ekologijo tal vnaša DIY in DIWO pristope ter odprt “hekerski duh”, tekom praktičnih raziskav pa spodbuja kritične družbene izzive in razmislek o aktualnih znanstvenih diskurzih.

Prst je resnično zapleten in dinamičen ekosistem – je nenehno spreminjajoča se mešanica mineralov, živih organizmov, razkrajajočih organskih snovi, zraka in vode. Je živa koža našega planeta, ki omogoča nastanek novih oblik življenja in vključujejo hranila, ki so jih tam pustili organizmi preteklosti.

Vpliv človeka na tla, zlasti intenzivne kmetijske prakse (krčenje gozdov, prekomerna paša, uporaba agrokemikalij itd.) in urbanizacija, vodita do škodljivega zbijanja strukture tal, razgradnje hranil in onesnaženja – in nenazadnje razpada teh ekosistemov in erodiranja prsti do neplodne puščave. HUMUS sapiens si prizadeva te probleme ponovno preučiti z vidika ekosistema in podpreti prehod paradigme iz antropocentrične ideologije k bolj biocentrični filozofiji življenja.

HUMUS sapiens izhaja iz mrež mikroBIOMIK, Hackteria, and Gasthaus. 

Delo Out of sight je nadaljevanje preteklih vizualnih raziskovanj svetlobe Kaje Kisilak in Lee Bradašević.

Projekt se osredotoča na odzivanje svetlobe in sence na premikajočo se tekstilno površino, ki jo aktivira vrsta motoriziranih točk. Raztegovanje in krčenje elastične tkanine spremeni topografijo “ravnine” in postane dinamični faktor, na katero se svetloba prilagodi kot statična komponenta. Gibanje je omogočeno z motorji ter z raztegovanjem in krčenjem površine, s čimer se oblikujejo neskončni dinamični vzorci. Z opazovanjem površinskih učinkov jih lahko proučujemo in ustrezno reagiramo. Zaradi namernega ohranjanja nadzora nad motorji in tako gibanjem, umetniško delo ohranja performativnost ni zgolj samo-generativna vizualna  instalacija. Poskusi se bodo odvijali tekom PIFcamp in dosegli vrh v soboto, ko bosta Lea in Kaja nastopili z elektronskim glasbenikom Mitjo Cerkvenikom.

Strupeno!

Kaj to zares pomeni? Kolikor ni znano, ni nobenih strupenih rastlin, obstajajo samo nekatere zelo močne, ki so enostransko označene kot »strupene«. Ali pa obratno – ne obstaja nobena rastlina, ki bi jo lahko zaužili in zaradi tega umrli. Drži, količina ni navedena. V nekaterih primerih je za smrtni izid potrebno le malo od majhne količine. Zaradi močnega farmakološkega delovanja v človeškem telesu ima večina tako imenovanih strupenih rastlin – v majhnih količinah – veliko zdravilnih in drugih lastnosti. Čeprav se sliši protislovno, naravni toksini na splošno povečajo odpornost telesa na strupe. Zgodovinsko gledano so jih ljudje (in jih še vedno!) redno uživali za krepitev moči, bodisi v vsakdanjem življenju ali pa za posebne namene.
Torej ni zares potrebe po detoksikaciji, samo za »detox« odnos do »strupenih rastlin«. Tudi do gob! Obstajajo namreč podatki, da je bila sicer zelo strupena Death Cap, Amanita phalloides, v predrimskih časih uporabljena (dimljena) v ritualih na območju Mariovo v južni Makedoniji.

Shekajte svojo boreliozo!

Ker je vsaka boreliozna infekcija (Lyme Borreliosis) lastna domača naloga vsakega okuženega, je zelo preprosta za samozdravljenje. Ko uradna zdravila odpovejo, je samozdravljenje edini način za maratonski tek ozdravitve oziroma za preoblikovanje okužbe (in, dobre novice, tudi soinfekcij, kot so erlihioza, bartonelioza in babezioza). In uradna zdravila pogosto odpovejo, saj so bakterije Borrelia (več vrst, najbolj pogosta in znana je vrsta burgdorferi) zelo inteligentna bitja, ki v gostiteljevem telesu in umu povzročajo kar nekaj čudežev. Zgodba, ki jo bodo bodoči zdravniki borelioze šele napisali – ampak nanje ni treba čakati, lahko jo napišete sami!

Bernhard Rasinger bo letos razmišljal o teraformiranju, podnebnih spremembah in drevesih.

Ljudje teraformiramo svoj planet.

Razmišljanje o teraformiranju vedno privede do občutka, da bi lahko živeli na nenaseljenih planetih, na primer na Marsu. Na zemlji pa počnemo ravno nasprotno.

Vse odkar je človek vzpostavil kontrolo nad ognjem in odkril kolo, se človeštvo navdušuje nad raziskovanjem tehnologije. V današnji globalni povezanosti je preživetje velikega števila populacije odvisno od električnega omrežja. Včasih mislimo, da bo tehnologija rešila vse naše probleme, pozabljamo pa, da njena uporaba vedno nosi posledice. Rešitev našega največjega problema, podnebnih sprememb, verjetno ni tehnološka.

Nalogo dekarbonizacije ozračja je najbolje prepustiti drevesom. So pravi strokovnjaki, le dovoliti jim moramo, da naredijo svojo stvar.

Marina Miranda vas vabi k raziskovanju zvokov, objektov in podatkov!

Večina mojih interesov se vrti okoli raziskovanja zelo majhnih delčkov in podrobnosti iz sveta okoli mene. Rada delam s kontaktnimi mikrofoni in hidrofoni, granularno sintezo, radijskimi frekvencami, najosnovnejšimi sistemi digitalne logike in računanja, CMOS čipi, DIY elektroniko, mikroskopi, analognimi vezji, terenskimi posnetki, pa še bi lahko naštevala, z njihovo pomočjo pa ustvarjam biografska del o vsakdanjem življenju. Na PIFcampu bi z uporabo nekaterih od naštetih tehnik in instrumentov za raziskovanje in razširjanje zvokov, predmetov in podatkov, rada ustvarila glasbeni in vizualni dnevnik. Svoja znanja bi rada delila z drugimi ter zgradila nekaj preprostih glasbenih naprav za prikazovanje načel binarne in digitalne logike. Nenazadnje pa vabim ostale udeležence kampa, da raziščejo našo okolico in spoznajo drobne stvari, ki sestavljajo naš svet!

ICTUSCORDIS je intermedijski performans / avdiovizualni laboratorij z glavnim subjektom srca umetnika. Januš Aleš Luznar vabi publiko na intimno potovanje umetniških src. Projekt raziskuje interakcijo med umetnostjo in psihologijo, med fizičnim in mentalnim organizmom. Čeprav le-te govorijo različne jezike, ki jih je težko prevesti, umetnik išče njihove naključne in nenaključne paralele, prek katerih komunicirajo.

V prvi različici ICTUSCORDIS “Srčne modulacije”, ki je bila s pomočjo PIFcampa razvita in izvedena v letu 2018, je v ospredju raziskave avtorjevo srce. Januš Aleš Luznar raziskuje uporabo Biofeedback metode kot navdih, s tem, da manipulira vzburjenost, intenzivnost in tempo svojega srca z različnimi zvočnimi modulacijami. Za izvedbo ni uporabljenih predposnetih zvokov ali vzorčenj.

“ICTUSCORDIS – Hearts Dialog” pa je nova avdiovizualna predstava sodobnega plesa, ki temelji na srčnem utripu dveh izvajalcev v realnem času. Z  v živo proizvedeno glasbo s srca glasbenika Januš-a Aleš Luznar-ja in koreografijo sodobnega plesa Madžarskega plesalca Gyule Cserepesa. Glasbenik za zaznavanje zvoka srca uporablja posebej prilagojen mikrofon z visoko občutljivostjo. Mikrofon bo nato priključen na mešalno mizo in modulacijske efekte, s katerimi bo zvok srca manipuliran v ritmično in harmonično elektronsko glasbo. Zvočni del projekta bo povezan z analognim avdio signalom. Na plesalcu pa bodo uporabljeni senzorji gibanja “pametne tkanine” in senzor srčnega utripa, ki jih bo Januš Aleš Luznar razvijal na letošnjem PIFcampu. Glasbeni del predstave se bo odzival na srce glasbenika, vizualna vsebina pa bo nadzorovana s srcem in gibanjem plesalca. Interakcija utripajočih srčnih utripov bo ustvarila špekulativno skladno sinhronizirano mešanico zvoka, vizualizacij in plesa.

“ICTUSCORDIS – Hearts Dialog” je vabilo občinstvu v posvečen umetniški prostor in duhovno intimnost. Najti sebe v srcu drugega je prepoznati povezavo med vsem.

“Začetni material projekta je približno 7000 negativov na 35mm filmih in njihove digitalizirane verzije. Iskanje algoritma, ki bi smiselno sistematiziral analogni arhiv preko digitalnega arhiviranja v ponovno analogni obliki knjižic, je glavni namen projekta, ki nosi v ozadju razmišljanje o družbeni moči, ki jo sam arhiv nosi, ko prestopi meje osebnega in preide pod lastništvo institucij.”

Kos ni končan, a vendar je zamisel jasna: odlitek v obliki plastične skodelice: dotakljiv, oprijemljiv, lomljiv.
Kar počil bo v vaših rokah, če ga boste zgrabili premočno.

Delo je treba brati kot kritiko potrošniškega sveta, sveta stvari in predmetov, ki jim ni namenjena dolgotrajnost.
Proizvajati moramo. Stvari se morajo zlomiti, da lahko proizvajamo dalje. Veliko plastike plava v oceanih.
Kot umetniško delo si predstavljam mizo, napolnjeno s temi filigranskimi plastičnimi skodelicami, narejenimi iz peska; občinstvo se jih lahko dotakne in jih vzame, a kosi se bodo ob tem samo razlomili na delce in razpadli v pesek.

Preizkusila sem več različnih postopkov oblikovanja kalupov in vlivanja, a še vedno nisem dosegla želenih rezultatov. Izpopolniti moram svoje raziskovanje in testiranje materialov z oblikovanjem kalupov in vlivanjem, kot tudi s sredstvom za razkalupljanje. Del te raziskave bo zagotovo opravljen pred PIFcampom, končno delo pa želim ustvariti na samem kraju. Mogoče bi mi določeni materialni vidiki (lokalni materiali in načini izdelave) in izmenjave z drugimi umetniki lahko pomagali najti pravšnji proizvodni proces.

Minljivo umetniško delo je projekt Helene Thuemmel.

Prav tako kot ljudje, migrira tudi hrana. Tradicionalna kuhinja ni vedno sestavljena iz lokalnih oziroma regionalnih sestavin. Sodobna pica je italijanskega porekla, paradižnik pa je vseeno prišel od Aztekov. Ameriški hot dogi izhajajo iz nemških klobas, polnjenje mletega mesa v ovoje pa sega vse do starih Sumercev in Kitajcev. Takšno protislovno pojmovanje tujih sestavin v tradicionalni lokalni kuhinji postavlja pod vprašaj izvirne zgodbe o „pristni“, regionalni hrani in o tem, kaj sploh opredeljuje pristnost.

“Domača” kuhinja je fizična manifestacija procesov dolgoletne zgodovine globalne izmenjave in migracij, skozi katere so se formirale različne kulturne tradicije. Preučuje, kako določena tuja sestavina prehaja v novo državo in se vključi v obstoječi regionalni kulinarični besednjak. Na PIFcampu bomo raziskali izvorne zgodbe več ključnih jedi iz regije in oblikovali ter preizkusili igro, ki testira asociacije igralcev ob slovenskih sestavinah. Najin cilj je ustvariti nove asociacije s serviranjem različnih metod priprave enake hrane iz drugih držav.

Najina igra odpira dialog o tem, kako hrana deluje kot posrednik med regijami, in poudarja raznolikost okusov, ki jih ustvarjajo različni kraji, kljub temu, da uporabljajo iste sestavine. Igra je samo podlaga za pravo umetnost – izmenjave med popolnoma različnimi ljudmi, ki jih povezuje ljubezen do nečesa tako ključnega kot je dobra hrana.

DinnerCon 4eva je projekt Grace Wong & Jennifer Katanyoutanant.

RogLab s svojo mašinerijo iz premičnega programa FabBox in mentorjem Stašem Vrenkom gostuje na PIFcampu! S seboj bodo prinesli 3D-printerje in toplotno prešo, v kateri lahko, če bo sila, tudi pogrejemo kakšen toast.

RogLab je ustvarjalno vozlišče, ki od leta 2012 deluje v okviru Muzeja in galerij mesta Ljubljane. Je sodelovalna platforma, ki z izdelovalnim laboratorijem omogoča dostop do produkcijskih orodij ter spodbuja inovativno rabo izdelovalnih tehnologij, z organizacijo družbeno-angažiranih projektov pa skuša oblikovalsko produkcijo usmeriti v bolj odgovorne vode (v letu 2019 na primer ustvarjamo prototipe za aktivno staranje).

FabBox je žepna mobilna izvedba izdelovalnega laboratorija ter z njim povezan program delavnic, na katerih pod mentorskim vodstvom pri širši publiki vzbujamo interes za izdelovalništvo, oziroma s stroji obiščemo uporabnike, ki bi izdelovalne tehnologije radi preizkusili na lokaciji po svoji izbiri.