PIFcamp

V nedeljo se je uradno zaključil prvi hekerski tabor PIFcamp. Utrujeni in zadovoljni smo se poslovili v upanju na ponovno srečanje. Prvo edicijo PIFcampa lahko ponosno okljukamo kot uspešno. Počasi bomo pričeli s pripravami za naslednje leto, do takrat pa čao in hekanje za vse!

 

 

Hvala Cristianu, Magy, Bojani in Juretu za vse nad super obroke!

Na zdravje tudi Urši, Petri in Poloni, ki so nam vsako jutro prijazno pripravile zajtrk in kudos Dariu za vse zeliščne poslastice.

Foto: Katja Goljat

 

Razen obveznega sprehoda do kanalov Soče je petek zaznamovalo delo. Projekte je bilo potrebno pripeljati h koncu in poslednje finese so seveda terjale največ časa, a je vse gnala delovna vnema, ki se pogosto zgodi pred iztekom roka. Vsi smo pripravljeni na odprto soboto in vedoželjne obiskovalce. Wernerjevi zvočniki že predvajajo glasbo in polnijo telefone, Tilnova svetilka okrašuje drevo in sosednje dvorišče, sintetizatorji so priklopljeni na raznorazne naprave, Marcov laboratorij čaka, da se ga ponese v naravo in z njim opravi osnovne analize. Sestavili smo tudi urnik sobotnih predstavitev, zato vas vabimo, da si ga ogledate in se nam seveda pridružite na popoldanskih aktivnostih! Melanholija, ki spremlja razhajanja, se je polotila že večine PIFovcev. Zato pridite, da bo zaključek res prijeten in svečan!

 

 

Foto: Katja Goljat!

Sreda je bila zopet delovna in se je zavlekla pozno v četrtek! Projekti počasi dobivajo svojo končno obliko, ki se bo na ogled postavila na odprti soboti (VSI DOBRODOŠLI!). Čeprav nismo hribolazili, smo se odpravili na bližnji travnik in nabrali cvetlice in zelišča s katerimi smo popestrili krompir, ki smo ga za kosilo vsega z apetitom, ki ga lahko obrodita le trdo delo in gorski zrak, vsega pojedli. Nekaj se nas je odpravilo tudi na ogled k sosedom – nastanjeni smo namreč poleg cerkve svetega Jožefa, katero krasijo nenavadne freske. Po drugi svetovni vojno je v njih Tone Kralj skril številne antifašistične in antinacistične simbole. Tako lahko budno oko na stenah najde upodobljenega Benita Mussolinija in Adolfa Hitlerja. Je pa kot bo naključju (ali morda božji volji?) v cerkvi upodobljena tudi sveta Ljudmila, ki prav gotovo bdi nad svojimi varovanci, ki bivajo v sosednjem župnišču. Naši svetnici navkljub pa se je tudi na tretji dan v taboru zgodila nezgoda! Eno od deklet je v oko pičila osa in pik je povzročil zoprno oteklino. Večer so nekateri popestrili z igranjem na inštrumente, zopet so se igrale družabne igre in ni manjkalo piva in vina. Lepo nam je!

 

Foto: Katja Goljat

 

 

 

 

V torek zjutraj smo se odpravili na daljši pohod na Travnik z izhodiščem Pod Zjabci nad vasjo Soča. Vzpon je splaniral in vodil Dario Cortese, ki je izlet tudi popestril z izobraževanjem o divjih rastlinah in njih koristih/slabostih. Bajto smo zapustili nekje okoli pol osmih v jutru, za pohod pa se je odločilo kar osemnajst ljudi. Še parkirali smo na izhodišču in pričeli s strumnim korakanjem v četici. Najprej smo prečkali potoček, nato pa se začeli lahkotno vzpenjati po serpentinasti poti.

K sreči je pot do Planine za skalo speljana po gozdu, na senčni strani. Do Planine za skalo smo potrebovali dve uri hoda, na vrhu pa smo si privoščili kar dolg postanek za malico in crkljanje pajkov. Na tej točki sta se od skupine poslovili dve pohodnici, ki sta se odločili za vrnitev v kamp. No, med pohajanjem pa nas je Dario oplemenitil tudi z zanimivimi podatki o določenih rastlinah, tako strupenih kot užitnih. Zdaj vemo, da lahko pokončamo odraslo človeško bitje zgolj z za riž velikim delom rastline, ki se kliče Preobjeda. Poleg tega pa se na poti lahko okrepčamo z mnogimi rastlinami kot so Kopitnik, Zajčja detelja, Sladki koren, Kromač, itd. Če je bilo na poti česa dovolj, je bilo to rastja, dolina po kateri smo hodili se vendar ne kliče Travniška dolina brez razloga! Na žalost je mulatjera, ki vodi skozi dolino nekoliko opuščena, je pa dobro, da to prispeva k manjšemu obisku planincev za večji posameznikov užitek. Pa smo vseeno nadaljevali po brezpotju. Ko smo se docela naužili razgleda proti Bavškemu Grintavcu, Kaninom ter Jalovcu smo se začeli vzpenjati po travniku navzgor. Pot je presekal tudi kratek a sladek, strm vzpon zaščiten z zajlami, ki je nekoliko popestril celoten pohod. Zaradi vlage je bila trava neverjetno spolzka in zatorej nekoliko nevarnejša za zdrs. Pot nas je prijazno popeljala tudi mimo korita z vodo, kjer se je marsikdo osvežil. Naprej smo hodili po čudovitem, pisanem travniku polnem Turske preobjede, ki je seveda smrtno nevarna, a zelo lepa rastlinica. Poskakovali smo iz skale na skalo, obirali borovnice, občudovali (a ne trgali!) Planike in presenetljivo srečali še dva planinca, ki pa sta nam povedala, da je pred nami še kar nekaj poti, če želimo doseči vrh Travnika. S tem na dlani smo se odločili, da nadaljujemo pohod zgolj do konca Travniške doline, kjer se lahko vsaj majčkeno razgledamo. Razgled na Travnik, Plaski Vogel, Vršac, Čelo in Krn je popestrilo tudi požvižgavanje svizcev, predvsem pa vsa hrana, ki smo jo znosili s seboj. Na tej točki lahko omenim tudi okusen Rumeni muškat, ki ga je s sabo prinesel eden izmed udeležencev pohoda. Po navadi se v gorah vedno spije več piva kot vina, zanimivo pa vino tudi ravno tako prija kot okrepčilo.

No, pot je bila seveda nadvse zabavna, vseeno pa je terjala svoje žrtve. To so bili namreč čevlji ene izmed udeleženk, ki so poponoma razpadli. Doba desetih let in nekajletna neuporaba čevljev je terjala svoje, predvsem pa tudi način izdelave (brizganje) za katerega je značilno, da čevelj popolnoma razpade, ko doseže vrhunec svoje uporabe. Nič zato, vseeno smo vsi uspešno prehodili cca. osemurni sprehod, nekateri bolj, nekateri manj nasmejanih obrazov. Po pohodu smo se nagradili s pivom, trije uživači pa smo se še, za češnjico na vrhu smetane, dodatno osvežili s skokom v Sočo.

Foto: Katja Goljat