Diana Neranti za svoj medij velikokrat uporablja lastno telo. Preko njega razmišlja in poskuša ujeti tisti neopazni trenutek, ko se gibanje komaj začne in že preide v nekaj novega: v gesto, v zvok, v signal. Vse to pa jo vodi do vprašanja, kaj pravzaprav pomeni začutiti zvok, še preden ga dejansko slišimo?
Na letošnjem PIFcampu bo nadgradila lanskoletno delavnico »Dinamika delovanja in točke povezovanja« (Negotiation of Agency, Points of Contact), kjer je skupaj z udeleženci raziskovala, kako se telesa odzivajo na nadzor in povezovanje. Letos pa bo raziskovanje razširila še v zvočno polje.
Diana bo razvijala preprost nosljiv sintetizator, ki je zasnovan tako, da ga lahko nosimo na svojem telesu ali pa si ga delita dva izvajalca oziroma udeleženca. Njen cilj ni ustvariti natančnih instrumentov, temveč odpreti nove načine poslušanja gibanja – in načine gibanja skozi zvok. Eksperimentirala bo s tem, kako različne interakcije teles lahko ustvarijo zvok. Ali lahko zvok nastane iz prostora med ljudmi – iz napetosti ali časovnega usklajevanja geste – namesto z obračanjem gumba na stroju?
Nekatera izhodišča so zelo preprosta: merilnik pospeška na zapestju, mehko tipalo, všito v kos tkanine, ki predstavlja vezivno tkivo med dvema telesoma, ter majhen zvočnik, ki brenči ob rebrih. Ideja ni izdelati popolnih naprav oziroma inštrumentov, temveč ustvariti krhke sisteme, ki imajo smisel le, če se po njih premikamo skupaj.
Pretekli Dianin eksperiment si lahko ogledate tukaj: https://vimeo.com/manage/videos/303774830