Kategorija: 2025

Matjaž Pogačnik in Jakob Lavrič bosta na letošnjem PIFcampu razvijala projekt, s katerim raziskujeta organizacijo avtonomnih, samoživečih organizmov. Navdih za razvoj izhaja iz pojava t. i. firefly synchronization – naravnega pojava, pri katerem kresničke z utripanjem svetlobe uskladijo svoje ritme.

V okviru projekta bosta razvila preproste elektronske enote “kresničke”, ki so sposobne delovati v skupnosti in med seboj vzpostavljati sinhronizacijo. Vsaka kresnička je opremljena s svetlobnim virom, notranjim časovnikom, zvočnikom ter IR komunikacijskim vmesnikom, preko katerega zaznava in pošilja impulze drugim enotam v svoji bližini.

Kresničke med seboj komunicirajo in so sposobne popolne sinhronizacije, hkrati pa izvajajo medsebojni prenos podatkov, ki ga je možno opazovati, slišati in konfigurirati. To pomeni, da uporabniki lahko v realnem času spremljajo, kako posamezne enote vplivajo druga na drugo, kako se svetlobni in zvočni vzorci postopoma uskladijo ter kako poteka pretok informacij znotraj sistema.

Reference:
Mirollo, R. E., & Strogatz, S. H. (1990). Synchronization of Pulse-Coupled Biological Oscillators. SIAM Journal on Applied Mathematics, 50(6), 1645-1662. Synchronization of Pulse-Coupled Biological Oscillators Renato E. Mirollo; Steven H. Strogatz SIAM Journal on Applied MathematicLewis, S. M., & Cratsley, C. K. (2008). Flash Signal Evolution, Mate Choice, and Predation in Fireflies. Annual Review of Entomology, 53, 293-321. Access PDF via Sci-Hub

Simon Goričar bo na PIFcampu nadaljeval svoje eksperimente na področju urejanja pikslov kot tehnike ustvarjanja kontrolirano okvarjenih fotografij (širše znano pod angleškim izrazom “glitch art”). V to področje se je poglobil šele pred kratkim, a so zgodnji rezultati prikazali potencial. Zaradi tega želi razviti nova orodja in raziskati nove metode, ki bi privedle do še bolj zanimivih rezultatov in na dolgi rok zmanjšale odvisnost od zaprte programske opreme.

Cilji projekta so:
– raziskati in dokumentirati različne tehnike urejanja pikslov, ki pogosto ustvarijo prijetne in zaželene rezultate,
– izdelati knjižnico za ustvarjalne slikovne učinke urejanja pikslov v programskem jeziku Rust (in to knjižnico sčasoma objaviti kot odprtokodni projekt),
– zajeti širok nabor fotografij, še posebej iz narave in bližnjih struktur okrog PIFcampa, ter
– testirati alternativne načine naknadne obdelave in kombiniranja predelanih fotografij z uporabo odprtokodnih urejevalnikov slik.

Simon Goričar je primarno računalniški inženir, pa tudi glasbenik, ki se v zadnjem času prostočasno ukvarja s živopisanjem glasbe. Letos je nastopil tudi na nekaj lokalnih from-scratch dogodkih v Ljubljani. S strastjo do odprte kode, odprtih podatkov in tehnologije za skupno dobro želi ustvarjati programsko opremo z namenom izboljšanja kakovosti življenja.

Kadar se ne bo aktivno ukvarjal s svojim projektom ali pohajkoval naokoli s fotoaparatom, se bo nedvomno radovedno sprehajal po PIFcampu in se skušal naučiti čim več. Upajmo, da bo kakšno večerno živopisanje glasbe pomirilo njegovega duha!

Diana Neranti za svoj medij velikokrat uporablja lastno telo. Preko njega razmišlja in poskuša ujeti tisti neopazni trenutek, ko se gibanje komaj začne in že preide v nekaj novega: v gesto, v zvok, v signal. Vse to pa jo vodi do vprašanja, kaj pravzaprav pomeni začutiti zvok, še preden ga dejansko slišimo?

Na letošnjem PIFcampu bo nadgradila lanskoletno delavnico »Dinamika delovanja in točke povezovanja« (Negotiation of Agency, Points of Contact), kjer je skupaj z udeleženci raziskovala, kako se telesa odzivajo na nadzor in povezovanje. Letos pa bo raziskovanje razširila še v zvočno polje.

Diana bo razvijala preprost nosljiv sintetizator, ki je zasnovan tako, da ga lahko nosimo na svojem telesu ali pa si ga delita dva izvajalca oziroma udeleženca. Njen cilj ni ustvariti natančnih instrumentov, temveč odpreti nove načine poslušanja gibanja – in načine gibanja skozi zvok. Eksperimentirala bo s tem, kako različne interakcije teles lahko ustvarijo zvok. Ali lahko zvok nastane iz prostora med ljudmi – iz napetosti ali časovnega usklajevanja geste – namesto z obračanjem gumba na stroju?

Nekatera izhodišča so zelo preprosta: merilnik pospeška na zapestju, mehko tipalo, všito v kos tkanine, ki predstavlja vezivno tkivo med dvema telesoma, ter majhen zvočnik, ki brenči ob rebrih. Ideja ni izdelati popolnih naprav oziroma inštrumentov, temveč ustvariti krhke sisteme, ki imajo smisel le, če se po njih premikamo skupaj.

Pretekli Dianin eksperiment si lahko ogledate tukaj: https://vimeo.com/manage/videos/303774830

Zach Poff je umetnik in pedagod, ki izdeluje naprave za razširjeno terensko snemanje zvoka, od kontaktnih mikrofonov, hidrofonov in ultrazvočnih naprav do sprejemnikov radijskih frekvenc in svetlobnih senzorjev. S temi napravami, podobno kot zdravnik s stetoskopom, ki posluša notranje procese telesa, raziskuje skrite plasti okolja. Ta način “poslušanja z drugačnimi ušesi” mu pomaga odmisliti izključno človeško perspektivo in odpre možnost za razumevanje sveta na drugačen način. Na PIFcampu namerava nadaljevati svoje raziskovanje, pri čemer se bo posebej osredotočil na ultrazvok.

Razvija tehnike z DIY mikrofoni in programsko opremo za prenos zvočnih aktivnosti netopirjev v živo in v realnem času, s čimer ta skrita bitja postanejo vidna skozi zvok. Pri tem poskuša vizualno zajeti veliko razliko v časovni zaznavi med netopirji in ljudmi.

Zach bo tekom tabora razvijal zvočno napravo, navdihnjeno z netopirji, kjer bodo ultrazvočni odmevi upočasnjeni, tako da bo akustika postala ritmična gesta (primerna za performans ali instalacijo). V projekti vidi veliko priložnosti za različna sodelovanje, kot so: vaje za »odtujevanje« znanega prostora s pomočjo zvoka, kompozicije za večkanalno predvajanje, ples in gibanje z ritmičnimi prostorskimi povratnimi informacijami, vizualizacija akustike in podobno!

Projekt je zasnovan kot izkustveno raziskovanje alternativnih načinov zaznavanja prostora, ki se opirajo na nečloveške perspektive. Tekom PIFcampa namerava v okolici Soče izvest voden sprehod, na katerem bodo obiskovalci prejeli navodila in drobne predmete, ki jih bodo spremljali skozi pot. Namen je ustvariti situacijo, ki spodbuja drugačne načine orientacije, pozornosti in gibanja skozi prostor.

V okviru sprehoda bo testirala preprost akustični sistem, s pomočjo katerega bo beležila skrite zvočne dimenzije gozda z namenom raziskovanja razkrajajočih se ekosistemov in potencialov bioakustičnega zaznavanja. Projekt je del širšega razmisleka o načinih zaznavanja in mapiranja prostora. S hojo, poslušanjem in interakcijo z materialnostjo bo raziskovala, kako lahko mapiranje postane relacijski, afektiven proces, oblikovan z ekološkimi prepleti.

“Offline Network Practice” ki ga je zasnoval Aleksander Roidl je programski umetniški projekt in eksperimentalno omrežje, ki raziskuje, kako lahko digitalno kulturo delimo, ohranjamo in doživljamo, ne da bi se zanašali na komercialni internet.

Projekt je sestavljen iz več Raspberry Pi vozlišč z elektronskim zaslonom in lokalnim prostorom za shranjevanje, povezanih s prenosnim usmerjevalnikom ali začasno mrežo. Skupaj tvorijo avtonomno omrežje, ki ga je mogoče uporabljati brez povezave. Vsako vozlišče deluje kot minimalni arhiv: gosti in posreduje delčke digitalnih medijev – netart, digitalne zine, izvršno kodo, zastarelo programsko opremo, izgubljeno dokumentacijo, osebne mape ali kolektivne raziskave.

Tovrstni arhivi niso dostopni na spletu, pojavljajo se na določenih fizičnih lokacijah – v javnih prostorih, na začasnih zbirališčih, v kuhinjah, kopalnicah – nekje kjer morajo biti obiskovalci fizično prisotni, da lahko do njih dostopajo. E-ink zasloni zagotavljajo počasne, tihe in vztrajne vmesnike, ki prikazujejo poetična sporočila, stanje sistema ali namige o tem, kaj je shranjeno znotraj posameznega vozlišča. Omrežje je namerno nestabilno: lahko se razdrobi, izklopi ali občasno ponovno poveže in izmenjuje podatke z drugimi vozlišči.

V projektu si Aleksander postavlja vprašanja:
Kaj ostane, ko se povezava prekine?
Kaj se zgodi, ko postane omrežje minljivo, nepopolno ali tiho?
Kako se povezati s spletnimi stranmi, kodo in digitalnimi sledmi, ki ne potrebujejo interneta za svoj obstoj?

V tem kontekstu spletna stran postane nekaj popolnoma drugega: Ni več neprestanega pretoka informacij v živo, temveč lokalno shranjen digitalni artefakt. Ne predstavlja končnega cilja, ampak datoteko, ki se prenaša iz roke v roko. In ni dinamična, temveč statična, saj je opredeljena s časom zadnje sinhronizacije.

Ta spletna mesta brez povezave se lahko nalagajo počasi, nepopolno ali z namernim trenjem. Vsebujejo lahko “pokvarjene” povezave, manjkajoče slike ali prazna mesta, kjer je bila nekoč povezava. Opozarjajo na alternativne, utelešene načine digitalnega kroženja, ki vključujejo prisotnost, nepopolnost in izginotje..

Aleksandra Roidla

Azucena Sánchez je umetnica iz Ciudad de Méxica, ki trenutno živi in dela v Münchnu. Njeno najnovejše delo Tlalli, pogovori s prstjo vzpostavlja neprekinjen dialog med naravo in človeškim posegom ter raziskuje odnos vrtnarjev do zemlje. Projekt temelji na obiskih različnih samooskrbnih vrtov v mestih, kot so Weimar, Mexico City in Madrid. S pomočjo kromatogramov prsti z vrtov in (eko)poetike nas povabi k razmisleku o tem, kako lahko posamezniki s konkretnimi dejanji prispevamo k spremembam v družbi ter s trajnostnimi praksami spodbujamo pravičnost in enakost.

Tlalli vabi k razmisleku o političnih in ekonomskih razsežnostih kmetijstva, porabe in shranjevanja hrane. Osredotoča se na permakulturo v urbanem okolju ter na ekološko obnovo zapostavljenih zelenih površin.

Na podlagi tega dela želi Azucena raziskati možnost vzpostavitve pogovora z zemljo s pomočjo interaktivnega sistema, v katerem bi zemlja sodelovala kot aktivni sogovorec. Z uporabo senzorjev za merjenje vlažnosti, gibanja ali upornosti bi sistem sprožal besede iz obstoječe (eko)pesmi, ki bi nato »poslušala« njen odziv in se nanj odzvala – nastal bi pogovor, ki bi temeljil na časovni dinamiki zemlje same.

Sistem mora znati aktivno “poslušati in odgovarjati”, da bo interakcija delovala kot resničen pogovor v živo, kar bi delo spremenilo v performans med človekom in zemljo. Azucena želi na PIFcampu sodelovati z umetniki, ki delujejo na področjih zvoka, performansa in tehnologije, da bi razvila dialog v neposredno in živo izkušnjo. Njena želja je eksperimentirati z različnimi načini, kako to izmenjavo narediti bolj poglobljeno – pri tem pa združiti poezijo, tehnologijo in več-kot-človeški svet.

V Posočju so hitre spremembe v tehnologiji, povojno izseljevanje in pritiski s strani cerkvenih ter državnih oblasti postopoma izbrisali kolektivne, starodavne duhovne prakse, znane kot staroverstvo. Kljub temu pa se skozi ostanke in zapise še vedno razkrivajo alternative družbenim strukturam, ki so kljub dolgoletnemu zatiranju uspevale vztrajati. Del njihovega preživetja lahko pripišemo t. i. „zaroti molka“ skrivnostnemu načinu delovanja, ki je znanje prenašal prek simbolike, gospodinjskih predmetov in celo skozi način, kako so bile postavljene hiše in grobovi v vaseh. Kamen je bil temeljni element te duhovne dediščine, saj so spremembe njegove teksture in oblike oblikovale njegovo vlogo v vsakodnevnih ritualih.

V projektu kamenkost Celeste želi raziskati te skrite povezave in vzorce, ki so usmerjali življenje v vaseh in določali ritem vsakdanjih dejanj. S pomočjo ToF senzorja in kovinskega ogrodja bo zajela podrobnosti kamnitih površin in iz njih ustvarila vizualne podobe, ki izhajajo iz teh površinskih sledi. Nastale podobe bo prepletla in z njimi poskušala ustvariti nove zgodbe.

Celeste Sanja

Blaž Pavlica bo na letošnjem PIFcampu nadaljeval z razvojem in izboljšavami baze kode za generiranje ritmov, namenjenih glasbenim live-coding nastopom v okolju SuperCollider. /V preteklem letu je za nastope pripravil serijo funkcij za generiranje ritmov z glasbeno zanimivimi lastnostmi, funkcij za generiranje setov skladnih ritmov in funkcij za lažjo kompozicijo ritmov v živo. Bazo želi nadgradi in dopolni tako da bo lahko generira ritme glede na glasbene parametre enakomernosti in sinkopiranosti. Poleg tega jo bo uredil, dokumentiral in objavil na spletu v obliki, ki bo uporabna tudi drugim uporabnikom SuperColliderja.