Kategorija: 2025

Prožna bioelektronika je projekt Marisse Satsia in Jessice Stanley, ki sta na lanskoletnem PIFcampu sodelovali vsaka s svojim projektom, tokrat pa združujeta znanje v skupnem projektu, v katerem bosta raziskovali razsežnosti biomaterialov v povezavi z elektroniko.

Predstavljaj si, da lahko iz materialov, kot so bioplastika, tkanina ali celo kuhinjska folija, izdelaš lastne zvočnike! Si lahko zamisliš elektroniko, ki ni več trda in toga, temveč mehka, prožna in gibljiva na dotik?

Marisa in Jessica bosta tekom PIFcampa delali na projektu, ki združuje mehke biomateriale, kot je na primer bioplastika, s fleksibilno elektroniko in e-tekstilom. Osredotočili se bosta na razvoj prototipov, s katerimi bosta raziskovali prožnost in vibracijske lastnosti teh materialov ter njihovo uporabo pri izdelavi bio-zvočnikov in drugih elektronskih membran oziroma površin z vgrajenimi vezji.

V sklopu eksperimentiranja bosta s pomočjo jedkanja in majhenga prenosnega rezalnika za vinil izdelali vezja, ki jih bosta nato uporabili za izdelavo ojačevalnikov, s pomočjo katerih bosta lahko sestavili prototipe bio-zvočnikov.

Marisa in Jessica se bosta tekom tedna posvetili praktičnemu prototipiranju, preizkušanju različnih kombinacij materialov ter izpopolnjevanju metod izdelave. Ob koncu tedna bosta pripravili delavnico, na kateri bosta predstavili uporabljene pristope in tehnike. Delavnica bo vključevala tudi skupinsko seanso na kateri bosta z udeleženci izmenjali ideje o možnih prihodnjih usmeritvah in uporabah na področju fleksibilne bio-elektronike.

PALM 01 je brezžični krmilnik, občutljiv na gibanje in dotik (Bluetooth, Wi-Fi), namenjen raznoliki uporabi. Primeren je za upravljanje glasbe, vizualij, interaktivnih instalacij, performativnih umetniških del ali drugih digitalnih okolij, kjer je zaželeno intuitivno upravljanje, ki temelji na gibanju.

Zasnovan je tako, da se ga lahko nosi na roki, ne da bi pri tem oviral pri opravilih, kot so tipkanje, igranje na tipkovnico in podobno. Opremljen je z žiroskopom ter 2 do 3 točkami na dotik, ki so ergonomsko prilagojene za lažje doseganje in uporabo.

Dotik posameznih točk sam po sebi sproži pošiljanje podatkov ali pa določa kontekst za interpretacijo gibanja, zaznanega z žiroskopom. V glasbenem kontekstu lahko na primer ob aktivaciji kazalca z osjo X žiroskopa upravljate frekvenčni odrez (cutoff). Z osjo Y pa nadzirate resonanco. Če uporabite sredinec, lahko z gibom v XY ravnini nadzorujete čas zakasnitve in količino povratnih informacij (delay in feedback).

Prikazane fotografije prikazujejo prototip, ki služi kot ergonomski dokaz koncepta. Tiskano vezje in ohišje sta trenutno še v razvoju in bosta izdelana v prihodnjih tednih. Václav bo na PIFcampu vodil delavnico, na kateri bodo udeleženci lahko izdelali svoj PALM 01!

Razvil: Václav Peloušek, @toyotavangelis

Sprehod postane metoda raziskovanja. Skloniti se k mahu, opazovati strukturo listov, slediti vonju v zraku – to so preprosta dejanja, ki omogočajo srečanje z rastlinskim svetom. Kaj se zgodi, ko postanemo pozorni na nežne premike in neizgovorjene zgodbe, ki jih šepetajo listi, korenine in vonj zemlje? Umetniško-raziskovalni projekt Diane Aires vabi k drugačni izkušnji krajine Triglavskega narodnega parka. Projekt bo sestavljen iz performativnih dogodkov, raziskovalnih sprehodov in delavnice naravnega barvanja, s poudarkom na uporabi rastlin, najdenih v okolici.

Projekt raziskuje vidne in nevidne zgodbe življenja lokalnih rastlin, jih spoznava in prepoznava njihove značilnosti. Te interakcije so temelj za razvijanje čutnega in kritičnega razumevanja pokrajine, ki se oblikuje že tisočletja, pri čemer odpira vprašanja o napetostih med »invazivnimi« in »avtohtonimi« vrstami. Na podlagi zbranih materialov, opažanj in eksperimentov bo nastala prostorska postavitev sestavljena iz različnih elementov: naravnih barvil, posušenih rastlin, tekstilnih odtisov, dokumentacije procesa in drugih sledi.

So Kanno ima rad ptice. Med sprehodom vedno prisluhne, kadar zasliši ptičje petje. Že nekaj let namenja več pozornosti njihovim glasovom in z leti se je naučil prepoznavati vrste po njihovem oglašanju. S tem je začel tudi drugače občutiti letne čase – kot da bi se skozi zvoke oglaša narava.

Še posebej so mu pri srcu glasovi majhnih bitij. Tisti, ki oddajajo očarljivo čivkanje, so pogosto zelo težko opazni. Krokarjevo oglašanje sicer ni posebej prijetno in ptico je zlahka opaziti, medtem ko je slavca, ki čudovito poje, precej težje opaziti.

Uživa tudi v oglašanju žab in čričkov – tudi ti so pogosto skriti in jih je težko najti.

Že od nekdaj obstajajo instrumenti, ki posnemajo živalske glasove – danes jih imenujemo ljudska glasbila. Veliko prej, preden so lahko glasbila natančno spreminjala višino tona ali igrala harmonije, so jih uporabljali za sporazumevanje z živalmi ali za izražanje povezanosti z njimi v obredih in praznovanjih.

Zakaj torej živali, katerih zvoki so mu tako pri srcu, sploh oddajajo te zvoke? Japonski raziskovalec Toshitaka Suzuki je v oglašanju japonske siničke odkril jezikovno strukturo – te ptice naj bi se pogovarjale v jasno oblikovani slovnici. Žabji zbori naj bi služili označevanju teritorija, na terenskih posnetkih avstralskih žab, ki jih je ustvaril umetnik Felix Hess, je mogoče slišati dve žabi, ki natančno usklajujeta svoj čas oglašanja, tako da se njuni klici nikoli ne prekrivajo – izjemno fascinantno za poslušanje. Čeprav gre morda za prikaz dominacije, sam to sliši kot eksperimentalno glasbo, ki ustvarja kompleksne ritme.

Povsem naravno je, da se živali odzivajo na posnetke lastnih klicev, če ti le sodijo v njihov slušni razpon; predvajanje je v etologiji nekaj povsem običajnega. A So Kanna zanima nekaj drugega: ali se odzovejo tudi na zvoke, ki so zgolj podobni njihovim? A se sploh kdaj odzovejo na zvoke instrumentov, ki zgolj po človeškem zaznavanju zvenijo podobno njihovim glasovom?

Ni presenetljivo, da se živali odzovejo na posnetke svojih klicev – če so ti v njihovem slušnem razponu. Predvajanje zvokov je običajna praksa v etologiji. A So Kanno zanima nekaj drugega: ali se odzovejo tudi na zvoke instrumentov, ki so njihovim klicem podobni le po človeškem dojemanju? Umetna inteligenca, ki prepoznava ptičje petje, se na primer ni odzvala na piščalko, namenjeno posnemanju ptičjega glasu.

Vprašanja se vrstijo: ali bi živali iz gorskih gozdov reagirale drugače? Kaj je pravzaprav ključno v njihovi zvočni komunikaciji – frekvenca, ritem, zaporedje? Gre za komunikacijo znotraj iste vrste ali tudi med vrstami? Kako na vse to vpliva odnos plenilca in plena? Seveda sam ni ne ptica ne žaba, zato ne more natančno vedeti, kaj ti zvoki pomenijo. Lahko pa si predstavlja. In prav iz teh predstav gradi robote, ki oddajajo zvoke – ne kot imitacije, ampak kot bitja, ki se s pomočjo algoritmov in mehanizmov za hip spremenijo v živali, ki jih navdihujejo.

Na delavnici se bomo skupaj z umetnico Alevtino Senik podali v svet analognega zvoka in piezoelektričnih eksperimentov. Udeleženke in udeleženci bodo na podlagi sheme Ralfa Schreiberja izdelali majhen predojačevalnik na jedkani ploščici. Med procesom bomo spoznali kako deluje in kako ga lahko uporabimo v različne namene. Naučili se bomo (ali osvežili) znanje spajkanja, preizkusili različne kondenzatorje ter poslušali, kako vplivajo na zvok. Super prvi korak v obsežen, včasih tudi “močvirnat” svet analognega zvoka!

Alevtina Senik je medijska umetnica, ki trenutno živi in dela v Bremnu, Nemčija. Njena praksa, ki izhaja iz ozadja humanistike in znanosti, temelji na antropološkem pristopu in se razvija skozi raziskovanje tehnoloških sistemov, DIY pristopov in materialnih eksperimentov – od zvočnih vezij do keramike.

Delavnica izdelave odprtokodne naprave za poslušanje elektromagnetnega spektra se bo zgodila še drugič!

Elektrosluch Mini City je DIY komplet za izdelavo odprtokodne naprave, ki omogoča poslušanje elektromagnetnega spektra. Omogoča odkrivanje zvočnih svetov elektromagnetnih polj, ki nas obdajajo na vsakem koraku. Njegova uporaba je nadvse preprosta – samo priklopite slušalke in že lahko raziskujete. Koncept in elektroniko naprave je razvil Jonáš Gruska.

Komplet je precej enostaven za sestavo, kar predstavlja odlično izhodišče za pridobivanje osnovnih spajkalnih veščin in uvod v branje električnih shem. Skozi delavnico vas bo vodil stari znanec PIFcampa, Bernhard Rasinger. Ne pozabite senoj prinesti slušalk s TRS priključkom.

Martina M. Yáñez se v svojem raziskovalnem projektu posveča povezavam med umetnostjo, planetarnimi študijami in več-kot-človeškimi dejavniki, ki vplivajo na naše okolje. V ospredju njenega dela je raziskovanje kompleksnih vezi med zvokom, kamninami, časom in spominom.

Osrednje izhodišče njenega projekta je vprašanje o tem, kaj bi pomenilo, če bi bila kamnina ustvarjena umetno, torej ne po naravnih geoloških procesih. Kako bi nas takšna kamnina, ki je po svojem izvoru popolnoma izven konteksta prisilila k ponovnemu razmisleku o zgodovini in naravi sami?

Yáñez bo na PIFcampu skenirala oblike in zvok različnih kamnin iz raznolikih geoloških izvorov in obdobij ter jih združila v na novo interpretiran arhiv prihodnjih geologij, ki bo predstavljal večmedijski arhiv fiktivne sedimentacije s katero nas vabi k ustvarjanju novih pripovedi o našem planetu.

V projektu WEBPIT Vytautas Bikauskas raziskuje ustvarjalne možnosti brezžičnih (WLAN) in prenosnih omrežij, ki delujejo brez povezave na električno omrežje. Najnovejša različica, WEBPIT 3.0, je prenosna naprava z ročnim generatorjem, tiskanim vezjem (PCB) in mikrokontrolerjem, ki ustvarja WLAN in gosti lokalni strežnik. Uporabniki se lahko na strežnik povežejo in berejo HTML poezijo toliko časa, dokler nekdo ročno poganja generator.

Vytautas je opazil, da so uporabniki generator pogosto poškodovali. To ga je (med popravljanjem) spodbudilo k razmisleku o tem, kako pomembno je pri oblikovanju razmišljati o morebitnih okvarah in vzdrževanju. Zato želel izvesti delavnico, na kateri bi izdelovali prototipe kompletov za popravilo in širše razmišljali o pomenu ter nujnosti popravljalskih praks v medijski umetnosti. Prav tako želi opozoriti na včasih zanemarjena vprašanja dostopa do energije in njene porabe, še posebej pri medijskih delih, ki so priključena na omrežje. Na koncu pa namerava nadalje eksperimentirati z interaktivno poezijo, ki je zasnovana za delovanje z minimalnimi viri in jo je mogoče implementirati na mikrokontrolerju ESP32.

Kako se lahko oblikovalci in umetniki smiselno vključujejo v kontekste, ki segajo onkraj človeškega? Kako se izogniti površnim zaključkom in priti do razumevanja odnosov, ki so zakoreninjeni v svojem edinstvenem kontekstu – tako materialnem kot družbenem – ter v medsebojnih vplivih vseh udeleženih aktorjev? Kako uspešno krmariti po kompleksnih prepletih med ljudmi, drugimi živimi bitji, materiali, tehnologijami in drugimi pojavi, ne da bi se izgubili v njihovi zapletenosti?

Tamara Lašič Jurković je interdisciplinarna oblikovalka, raziskovalka in asistentka na ALUO. Deluje na presečišču teorije oblikovanja, regeneracije in posthumanističnih perspektiv. Na PIFcampu bo sodelovala z Lovrom Vehovarjem, biologom, zeliščarjem in diplomiranim permakulturnim načrtovalcem, da bi razvila metodo mapiranja tovrstnih prepletanj. Ta metoda pomaga prepoznati človeške in nečloveške entitete znotraj specifičnega konteksta, analizirati njihove medsebojne odnose in jih vizualizirati. Takšno podrobno mapiranje omogoča odkrivanje izzivov in priložnosti za oblikovalske in umetniške intervencije, ki bi bile lashko s konvencionalnimi metodami oblikovalskih raziskav spregledane.

Tekom PIFcampa bosta Tamara in Lovro raziskovala okolico dogodka, pri čemer se bosta oprla na koncept relacijskosti Artura Escobarja, teorijo akter-mreže (ANT) Bruna Latourja in načela permakulture. Eksperimentirala bosta z različnimi pristopi za preučevanje medsebojnih odnosov onkraj človeškega, kar pa lahko morda pripelje tudi do zanimivih iztočnic za prihodnje projekte!

Stefano Manconi bo na PIFcampu razvijal DIY (naredi-sam) prtotip Meteorite, zasnovan za raziskovanje možnosti omrežij in IoT (Interneta stvari) aplikacij v zvočnih, glasbenih in novomedijskih umetniških praksah.

Prototip temelji na ESP8266 čipu, vsestranskem mikrokrmilnik, ki se uporablja v številnih aplikacijah interneta stvari (IoT), robotiki in drugih področjih. Znan je po svoji majhni velikosti, nizki porabi energije, visoki zmogljivosti in cenovno ugodnem sistemu na čipu (SoC) z vgrajenim WiFi-jem, ki stane približno toliko kot skodelica kave. Programira se ga lahko v uporabniku prijaznem okolju Arduino, kar omogoča hitro učenje in široko dostopnost! V sklopu projekta se bo osredotočil na izboljšanje uporabniškega vmesnika in eksperimentiranje z aplikacijami, ki vključujejo zajemanje okoljskih podatkov prek različnih senzorjev. Rezultati projekta pa bodo kasneje predstavljeni tudi kot del njegove magistrske naloge.

Z urejanjem programske kode, električnih shem in dobre dokumentacije želi Stefano razviti napravo, ki jo bodo lahko umetniki, študenti in ustvarjalci uporabljali pri razvoju svojih projektov.

Foto: Chiara Carredda