Oriol Pares je novomedijski umetnik, ki se v svoji praksi osredotoča na uporabo novih tehnologij kot raziskovalnega orodja za komunikacijo. V tem letu je začel z izdelavo svojega prvega DIY sintetizatorja, z vgrajenim senzorjem, ki je sposoben slediti galvanskim spremembam živih organizmov in temelji na ideji povezovanja znanosti z naravo. Na PIFcampu namerava nadaljevati z razvojem in se povezati tako s sint navdušenci kot tudi z živahno in raznoliko pokrajino, ki obdaja kamp.
Če se v zgornjem opisu najde še kak PIFnavdušenec nad sinti in oscilaorji, ki bi se želel pridružiti, preizkusiti ali celo sodelovati pri razvoj, naslednji prototip terenskega oscilatorja morda ni tako daleč. ;)
Stari znanec PIFcampa Rob Canning (Zavod Rizoma) bo v sklopu platforme konS na PIFcampu izvedel dve delavnici, na kateri bodo tako mlajši kot starejši udeleženci PIFcampa lahko izdelali eksperimentalno zvočilo, ter njihovo delovanje v sklopu zaključne neformalne improvizirane zvočno-hrupne predstave tudi predstavili. Delavnici bosta združili kiparski, obrtniški in upcycling element s tehnologijo, kar bo izdelanim predmetom omogočilo, da postanejo glasbeni instrumenti ali vmesniki, ki so občutljivi na dotik.
Ena od delavnic bo namenjena mlajšim PIFlarjem in bo večji poudarek namenila poslušanju, snemanju zvokov, preprostem spajkanju in kreativni gradnji predmetov. Naprednejša delavnica za odrasle pa bo podrobneje preučila tehnološko ozadje, ki bo udeležencem omogočal integracijo kapacitivnih vmesnikov na dotik v njihove lastne projekte z uporabo krmilnika esp32 in protokola OSC.
Obe delavnici sta del Platforme za sodobno raziskovalno umetnost konS in potekata v produkciji Zavoda LokalPatriot, Društva Ljudmila in Zavoda Projekt Atol.
konS ≡ Platforma za sodobno raziskovalno umetnost je bil izbran na javnem razpisu za izbor operacij »Mreža centrov raziskovalnih umetnosti in kulture«. Naložbo sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega sklada za regionalni razvoj.
Sophia Bulgakova bo z uporabo XR tehnologij in analognimi orodji za senzorično deprivacijo eksperimentirala z obogateno resničnostjo in hrano.
V sodelovanju z drugimi udeleženci želi izvesti serijo testiranj in degustacij, ki raziskujejo njihov odnos do različnih senzoričnih stimulansov s poudarkom na hrani in obedovanju kot skupnem ritualu. Kako lahko sprememba vizualne zaznave vpliva na okus nekaterih živil? Ali je mogoče fizično povezanost doseči na daljavo? Kako naše brbončice pretentajo stimulacije drugih čutov? Ti eksperimenti bodo del njenega umetniškega projekta Metaphysical Tastings, ki ga trenutno razvija skupaj z Leonardom Scarinom in Cemre Deniz Kara.
Na PIFcampu bo Laurent Malys nadaljeval delo na svoji predstavi Body to Code, znotraj katere spaja tehnike skladanja žive glasbe s plesom. Za potrebe projekta je Laurent izdelal protezo, s katero lahko na svoje roke pritrdi razcepljeno računalniško tipkovnico, kar mu omogoča tipkanje medtem, ko se prosto giblje in pleše.
Ta ironična in nepraktična transhumanistična predstava prikazuje kreativnost algoritmske in elektronske glasbe, kjer je celotna glasbena ekspresivnost izražena skozi gibanje telesa, hkrati pa predstava prevprašuje vmesniške povezave med ljudmi in stroji/instrumenti ter naš odnosu do tehničnih jezikov.
Tehnični del projekta vključuje tri programske komponente, ki so v zgodnji fazi razvoja in se bodo med PIFcampom še naprej razvijalein testirale: – tui-seq: terminalski uporabniški vmesnik za kompozicijo in kodiranje v živo (z uporabo FoxDot in Supercolliderja) – body2ctrl: niz orodij za računalniški vid, ki lahko prevedejo gibanje telesa v glasbeni nadzor – ofxpartloop: “dogodkovno vodena” programska oprema za vizualizacijo glasbe (narejena v Openframeworks)
Laurent Malys ustvarja zvok in gibljive slike z algoritmi in elektroniko ter eksperimentira z različnimi načini mešanja glasbe, vizualnih podob in performansa (s kodiranjem v živo, digitalno in analogno sintezo, vektorsko sintezo, elektroniko, …)
Fransisca Tan je avstrijska oblikovalka kulinaričnih izkušenj z raznolikim izkušnjami s področja kognitivnih znanosti, komunikacije, gastronomije in medijske tehnologije. Z globoko zakoreninjeno strastjo do raziskovanja in kuriranja transformativnih človeških izkušenj, Fransisca uporablja senzorično moč hrane kot svoje platno. Kot umetnica, kreativna producentka in vodja mednarodnih projektov, si prizadeva spodbujati povezave med posamezniki iz različnih okolij, pri čemer krepi pomembnost skupnosti in empatije.
K sodelovanju vabi vse udeležence, da se skupaj poglobijo v vprašanja. Kako hrana in okolje oblikujeta naše interakcije? Kakšen vonj in okus ima prihodnost (hrane), bo vključevala uporabo vseh naših čutov?
V sklopu kulinaričnega dogodka se bodo odvijali pogovori o različnih konceptih in izzivih, kot so živilski odpadki v odnosu z naravo, hekerski rituali in kulturne prakse v povezavi s hrano; pa tudi delavnice senzoričnega raziskovanja, ki presegajo tradicionalne kulinarične meje.
Približno 1000 različnih vrst netopirjev za lov, navigacijo in komunikacijo uporablja eholokacijo. Ultrazvočni signali, ki jih oddajajo netopirji, so človeškemu sluhu sicer nezaznavni, a jih z uporabo tehnologije lahko upočasnimo in prilagodimo naši percepciji. V sklopu PIFcampa bo Rodolfo Acosta Castro vodil delavnico, na kateri bodo udeleženci izdelali detektorje netopirjev in jih ob reki Soči iskali pozno v noč.
Ni netopirjev? Ni panike! Namesto pravih netopirjev lahko uporabimo tudi square-wave sintetizator zvoka.
Letos bomo pregledali dokumentacijo prejšnjih PIFcampov, kar si lahko zamislimo, zberemo in povežemo ter strnemo pod okrilje PIFood – ideje, eksperimente, uspehe in neuspehe povezane s hrano. Cilj je bodočim eksperimentatorjem posredovati informacije o preteklih aktinovnostih in letošnjim udeležencem ponuditi priložnost, da poustvarijo nekaj materiala v užitni obliki, kot so fermentirane korespondence in prebavljive ideje; razmišljati, reagirati in sodelovati z njim iz novih perspektiv. Pri tem se bomo posvetili tudi (razdrobljenim in ne v tem vrstnem redu) vprašanjem, kot so:
Kako se lahko povežemo s hrano in skozi hrano; z okoljem, ki nam daje hrano? Kako si skozi hrano lahko zamislimo oskrbo? Kako lahko razmišljamo o hrani kot o Drugem? Kaj se lahko naučimo iz konceptov, ki jih povezujemo s hranoto, v povezavi s kolektivnim pogledom na svet? Kakšno vlogo imata znanost in umetnost pri tem, kako uživamo, prebavljamo in hranimo naravni in družbeni svet, v katerem živimo? Kakšno hranilno vrednost nosi PIFcamp za lakoto domišljije?
Obudili bomo spomine in ponovno artikulirali nabiralniške sprehode, alternativne »club mate« fermentacije, limetine panirje, kruhke iz kislega testa, kavne kotičke, DIY inkubatorje za natto in tempeh, delavnice na odprtem ognju, koktajle s kombučo in sirupi, PIFnike (aka piknike), delavnice kuhanja piva in še več.
Glavne sestavine vsega naštetega so bili in ostajajo ljudje. Spomnili se bomo tudi preteklih udeležencev, raziskali njihovo delo in kaj je vplivalo na njihove PIFood aktivnosti, hkrati pa se bomo poskušali povezati s tistimi, ki fizično ne bodo prisotni, in se z njimi pogovarjali o diva večerjah, durain festivalih, žarih na plaži, obiskih destilarne, sadju v razsutem stanju, zidani gradnji in še čem.
Izvedeli bomo, kako je koncept PIFood nastal v sodelovanju z DiNaConom in kako je sodelovanje s PIFcamp kuhinjo oblikovalo njegovo identiteto. Udeleženci so vabljeni, da pomagajo pri pripravi dokumentacije, da vanjo prispevajo svoje gradivo in spomine, nove poglede nanjo, reinterpretacije ter ideje, poskuse, povezave… Prostor bo odprt za izmenjavo jedi, receptov in porajajočih vprašanj. Končna dokumentacija bo objavljena na blogu PIFood.club, potencilni sodelujoči pa se lahko že sedaj obrnejo na Ahaca (ahac@drmr.si) in se dogovorijo o načinih sodelovanja.
V spomin na pokojnega, a nikoli pozabljenega Daria, botra in inspiracije projekta PIFood <3
Prvotna ideja Niklasa Reppela je bila izdelati naglavni binauralni mikrofon. Ker so komercialni modeli precej dragi, si z njimi ne upamo zares eksperimentirati (spuščanje mikrofona v razpoko ali sotesko ali pa izpostavljanje dežju velikokrat ne pride v upoštev).
Po drugi strani pa so kakovostne mikrofonske kapsule relativno dostopne. “Zakaj bi morala biti referenca vedno človeška glava? Kaj če naredim nekaj bolj modularnega in izdelam niz mikrofonov v obliki ušes, ki jih lahko prilepim na karkoli? To bi mi omogočilo raziskovanje zvoka iz perspektive nečloveških entitet, kot so čajniki, rastline ali mostovi, ob hkratnem ohranjanju določene binauralne kakovosti.”
Dejansko se zdi, da je opazovanje sveta iz perspektive predmetov – in ne zgolj človeka – nedavni trend v raziskavah uporabniške izkušnje (na primer). Če lahko naredimo, da stvari govorijo, bi morali biti sposobni narediti tudi, da stvari poslušajo, kajne?
Letošnji Niklasov projekt bo torej usmerjev v produkcijo nenavadno oblikovanih mikrofonov iz kakovostnih kapsul, ki jih bo pritrdil na različne predmete v okolici. To mu bo omogočilo raziskovanje zvočnega sveta iz perspektive, ki ni povsem človeška. S posnetim materialom ter z uporabo svojega lastnega programskega jezika za kodiranje v živo Mégra, bo ustvaril potopitvene zvočne pokrajine, ki jih bo mogoče slišati v kupoli za potopitveni zvok.
“Inspired by the convergence of cultures and its consequences, especially as a result of queerness and diaspora, my work is critical of spacetime with an emphasis on performance. This criticality is culminating in something I am calling the non-durational. The non-durational is a lens of critique I am developing that is informed by relativity and existential philosophies. It can be put onto a variety of different subjects, including sexuality, language, and art. It is inspired by notions like assembly theory, eternal recurrence, intersectionality, a number of queer theories, durée, amor fati, and Dasein. It is like the word “queer” at times–adjectival in nature. My current practice aims to make observations and form language and material to explore the non-durational, an endlessness that is contingent upon power.“
Crackle box ali kraakdoos (v originalu po nizozemsko) je elektronski povratno-krmilni sintetizator, ki ga je v 70. letih oblikoval Michel Waisvisz iz slavne STEIM-a. Njegova uporaba je zelo preprosta – z dotikanjem izbrane točke na vezju je moč ustvariti povratno zvočno zanko in tako postati vezni del sintisajzerja. Na delavnici, ki jo pripravlja Dan Xu, si bodo udeleženci PIFcampa lahko izdelali svoj lastni crackle box aka škripajoči sint!
