Kategorija: PIFproject

eMocinalni mehurček

Dvigovanje čustvene ozaveščenost in izboljšanje čustvene inteligence.

V številnih družabnih situacijah je treba skriti čustva – na primer, da ne marate svojega šefa. To, da ga ne marate, še ne pomeni, da lahko odkrito izrazite svoja čustva, saj bi tako ostali brez službe. V takšnih razmerah je zatiranje izražanja čustev za nas koristno.

Raziskave so pokazale, da čustveno potlačevanje sicer zmanjša zunanje znake čustev, vendar dejansko ne zmanjša čustvenega doživljanja osebe. Skrivanje čustev dejansko ne povzroči, da čustva izginejo. Čustveno potlačevanje poveča telesne simptome, ki jih doživljamo, na primer potenje ali povečan srčni utrip. Žal pa ima negativne učinke tudi na kognitivno delovanje. Vse, kar se dolgo zatira, preide v nezavedni um, kjer se sčasoma nezavedno sprosti z nezaželenim vedenjem. Čustva služijo kot koristen kazalnik in tudi kot opozorilni signal, ki kaže, kako v danem trenutku napredujemo skozi življenje. Ko doživimo čustvo, to pomeni, da so naši možgani prepoznali spremembo v okolju, ki je pomembna za nas – za naše zdravje, cilje ali skrbi. Na te stvari nas opozori, kar nas spodbudi, da se izrazimo.

Poleg fizioloških odzivov, ki jih je težko nadzorovati, se ljudje izražajo tudi z različnimi elementi videza, kot so oblačila, nakit in dodatki, ki jih je mogoče nadzorovati. Z oblačili ali dodatki, ki jih ljudje nosijo, dajejo izjave in izražajo nekaj o sebi, z razkazovanjem oblačil razkrivajo svoje izbire ter poudarjajo svojo identiteto in osebnost. Ljudje si te vizualne izjave razlagajo tako, kot želijo, vendar lahko vedno znova opredelimo svoj videz z načinom oblačenja in z izraznimi sposobnostmi naših teles.

Eden od načinov izražanja v sodobni, hitri, povezani in brezžični in digitalni družbi je nosljiva tehnologija. Z zmožnostmi razpoložljive tehnologije, prilagajanjem in pristopi, osredotočenimi na uporabnika, prenesenimi na oblikovanje oblačil, lahko ustvarimo interaktivne sisteme, ki uporabnikom omogočajo, da določijo svoj končni videz, z boljšimi možnostmi za samoizražanje in vključevanje vmesnikov v elektronska omrežja.

Nastja Ambrožič bo zasnovala in izdelala nosljiv prototip, pri katerem bodo LED diode vgrajene v tkanine in oblačila, da bodo prikazovale čustva in osebnost uporabnika. Njeno izhodišče bo DIY senzor srčnega utripa, ki bo vgrajen na telo uporabnika in z žicami povezan na obleko kroglaste strukture, imenovano “eMotion bubble”, ki bo prikazovala spremembe čustvenih stanj osebe (spremembe srčnega utripa).

Lina Bautista in Manu Retamero: Fantasía

“Navdušujeva se nad glasbo in izjemno uživava v razvoju zvočnih naprav. Pri tem so nama na voljo številna orodja, ki jih razvija skupnost. Z njimi se učiva oblikovati svoje inštrumente,” pravita Lina in Manu. “Skupnosti, od katere se nenehno učiva, želiva tudi sama prispevati – na delavnicah deliva znanje in zamisli, ki udeležencem morda lahko pomagajo pri razvoju njihovih naprav.”

Na PIFcampu bosta člana kolektiva Familiar DIY razvila novo napravo, ki sta jo zasnovala posebej za delavniški format. Spoznajte Fantasío!

Fantasía temelji na platformi Teensyduino in ponuja različne možnosti uporabe – med drugim jo lahko uporabljamo kot sintetizator in multi-efekt, ki je obenem DIY “Na PIFcampu bova ustvarila nekaj skic/programov za Fantasío, preizkusila meje strojne opreme in, seveda, k ustvarjanju povabila ostale udeležence.”

Če želite med PIFcampom prispevati v repozitorij Fantasíe (povezavo objavimo kmalu!), sta Lina in Manu pripravila nekaj DIY kompletov, s katerimi boste lahko sestavili svojo napravo in jo odnesli domov. Fantastično!

Sintetizator možganskih ritmov za akustične inštrumente

Alicia Champlin dela na hibridnem digitalno-akustičnem inštrumentu, ki ga sestavljajo DIY Bow chime (po vzoru inštrumenta, ki si ga je konec šestdesetih zamislil Robert Rutman), ročno izdelan naglavni senzor možganskih valov OpenBCI EEG in aplikacija za sonifikacijo EEG podatkov v realnem času v okolju MaxMSP, ki jo je razvila sama. Bow chime obenem ojača sintetizator možganskih ritmov in fizične interakcije glasbenice s činelami, pri tem pa zvoči presečišče med resonančnimi frekvencami možganov in samega inštrumenta.

Performansu s prototipom lahko prisluhnete tukaj:

Alicia bo na PIFcampu začela s številnimi popravki na obstoječi MaxMSP aplikaciji, ki jo je ustvarila za prejšnji zvočni projekt, nato pa predelala posamezne komponente sintetizatorja in ga s tem optimizirala oz. uglasila z akustičnim inštrumentom. Obenem želi raziskati, če lahko sintetizatorje poustvari v okolju Pure Data, da bi izdelala popolnoma odprtokoden inštrument, neodvisen od okolja MaxMSP.

Vsi, ki vas zanima, kako se delovanje možganov lahko izrazi z zvokom, tisti, ki poznate in uporabljate PD, ter vsi ostali izdelovalci sintetizatorjev možganskih ritmov ste vabljeni, da se pridružite Alicii v njenem raziskovanju in pri performansu.

Niklas Reppel: Fieldcoding

Fieldcoding = field recording [terensko snemanje] + live coding [kodiranje v živo]

Niklas Reppel je o praksi fieldcodinga zapisal:
»Računalnik je konec koncev podaljšek nas samih. Če ga vnesemo v naravno okolje ne pomeni, da skušamo naravo ‘tehnologizirati’, temveč gre le za to, da smo s seboj prinesli razširjene oči, ušesa in um, (čeprav to včasih predstavlja logistični izziv). Ne gre, torej, za poskus vnosa tehnologije v naravo, temveč za vnos nas samih, ki smo kiborgi (kot se je izrazil Andy Clark). V tem smislu to niti ni poskus ‘sprave’ med naravo in tehnologijo, če ne sprejmemo razcepa med nami, naravo in tehnologijo. Tehnologija je (ali bolje, bi lahko bila oz. bi morala biti) podaljšek nas samih, mi pa smo tako ali tako del narave.«

Na PIFcampu bo Niklas s hojo in poslušanjem raziskoval zvočno krajino tabora in njegove okolice ter izbral akustično najbolj zanimive točke, ki jih bo v naslednji fazi zajel z uporabo različnih snemalnih tehnik. Tako bo ustvaril nabor raznolikih zvočnih vzorcev istih točk, ki jih bo nato uporabil pri improviziranem nastopu s kodiranjem v živo.

Niklas želi s prepletanjem terenskih posnetkov in vzorčenja narediti svoj live coding nastop bolj dinamičen, hkrati pa vključiti tudi fizične vidike zvoka v svoje improvizacije. Zvok bo obdelal v odprtokodnem programu Mégra, ki ga je razvil sam – svoje znanje in oder bo z veseljem delil z vsemi, ki bi se mu radi pridružili.

Živa, set orodij za SuperCollider

Kodiranje v živo za vsakogar!

Živa je set orodij za enostavno kodiranje glasbe v živo v okolju SuperCollider. Roger Pibernat nam bo na delavnici predstavil vsa orodja, ki jih potrebujemo za vzpostavitev okolja za kodiranje odlične glasbe v živo – v nekaj minutah! Začeli bomo z namestitvijo, se naučili vzpostaviti okolje in se seznanili s sintakso, Roger pa bo vse skupaj začinil še s triki za bolj tekoče kodiranje v živo. Te bomo preizkusili tudi v praksi, saj se bo delavnica zakjučila z live coding jam sessionom udeležencev.

Za udeležbo ne potrebujete predhodnega znanje kodiranja ali glasbene teorije. S seboj prinesite le prenosni računalnik in slušalke. Kdor zna tipkat, zna tudi kodirat v živo!

Roger Pibernat, aktivni član rastoče barcelonske live coding skupnosti, je na Ljudmilini raziskovalni rezidenci razvil Živo, set orodij za SuperCollider, ki omogoča enostavnejše in hitrejše kodiranje v živo, obenem pa ga približa popolnim začetnikom.

Roger je črpal iz svojih izkušenj s programom SuperCollider in ovir, na katere je naletel pri svojih nastopih (in med opazovanjem nastopov svojih kolegov). Živa je hkrati priročnik za koderje, ki želijo izpopolniti svoje znanje, in odlično orodje za tiste, ki se s prakso live codinga še spoznavajo.

Kiparsko zvočna instalacija Scotta Kildalla

Scott Kildall bo razvijal novo umetniško instalacijo, imenovano »Machine Alps«, ki prikazuje, kaj lahko drevesa, rastline in glive začutijo zaradi človeškega vmešavanja. Z uporabo senzorjev, povezanih z listi rastlin, lubjem dreves in površinami micelija, bo več kiparskih vozlišč poganjalo sintetizatorje nizke ravni na podlagi podatkov v živo in kombiniranjem posnetkov hrupa, ki ga prozvajajo stroji. Piski, šumenje, brenčanje in drugi nenavadni zvoki se bodo zili v novo zvočno pokrajino.

MonsterCode Theuna Karelseja

MonsterCode (pošast = imaginacijska koda = vkodiranje v okolje)

Preden smo imeli knjige, se je znanje prenašalo ustno. A včasih pa je bilo ‘shranjeno’ neposredno v pokrajino. V času PIFcampa bomo z omejenimi nabori podatkov fizično dopolnili prostor s kovinsko krajino. Preizkusili bomo kako pokrajino dopolniti, da bi ta lahko vsebovala ogromne količine znanja v prostoru, po katerem se lahko sprehodimo.

Theun bo prinesel tudi prvi prototip naprave, ki poskuša omogočiti fizično izkušnjo živalskih vokalizacij. Ko govorimo, čutimo lastne glasove. Toda ali lahko tudi fizično doživimo glasove živali? Ta prototip je prvi korak in je pripravljen za testiranje in bo služil predvsem zbiranju povratnih informacij za nadaljnji razvoj.

Car Valves

Kaj storiti, ko vam prijatelj podari kup zastarelih vakuumskih cevi? Z njih lahko sestaviti nizkonapetostni predojačevalec!

Car Valves je projekt, ki temelji na starih vakuumskih elektronkah. Zgrajen je okoli ECH 83, ki je bil prvotno zasnovan za uporabo v starih avtomobilskih radiih. Ima eno ojačevalno stopnjo [trioda] in stopnjo, ki naj bi se uporablja v radijskem sprejemnem vezju [heptoda]. V svoji prvotni funkciji se napaja iz 12V avtomobilskih akumulatorjev. V primerjavi z običajnimi visokonapetostnimi ektronkami je ta lastnost idealna in neškodljiva za eksperimentiranje. Pridružite se Ludwigu Klöcknerju pri sestavljanju svojega nizkonapetostnega ojačevalca.

Govoriti s pomočjo svetlobe

Elektromagnetno polje je pogosto uporabljen medij za prenos informacij. Vendar je njegova raba pri širjenju v prostoru (torej brez uporabe optičnih vlaken ali električnih kablov) večinoma omejena na nevidni radijski spekter. Ti radijski valovi s primerljivo nizkimi frekvencami lahko potujejo skozi zidove, za gore in medplanetarne oblake prahu ter nam običajno ne kratijo spanca. Po drugi strani pa lahko vidno svetlobo blokira že ena sama muha, prav tako pa nas lahko moti, če ta ponoči utripa.

A ne želimo, da nas v tem tednu motijo utripajoče luči in žuželke, ki prekinjajo naše komunikacijske kanale. Zanima nas, kako je videti svetloba, kot medij zvoka. Kako živa narava spreminja svetlobo in kako to vpliva na lastnosti zvoka. Svetlobo bomo obravnavali kot posebno obliko elektromagnetnega sevanja in za modulacijo in demodulacijo tokov fotonov uporabili programsko vodeno radijsko tehnologijo (SDR). Eksperimentirali bomo z nalaganjem informacij na vidni nosilni val z amplitudno, frekvenčno in fazno modulacijo. Prek svetlobe lahko pošiljamo ne le zvok, temveč tudi pesmi in slike. Od zvoka do svetlobe in do glasbe. Besede v svetlobo in v poezijo. Svetloba s svetlobo na svetlobo.

Mogočna pokrajina Triglavskega narodnega parka ponuja idealne dimenzije za prenos svetlobe na velike razdalje. Povzpeli se bomo do višjih točk, da bomo lahko namestili svoje laserske radijske postaje (na ročni pogon?). Ko bomo kolege ujeli v vidno polje, se bomo z njimi pogovarjali s pomočjo svetlobe.

Govoriti s pomočjo svetlobe je projekt Thomasa Preindla.

reDigital

Namen projekta reDigital je raziskovanje, razvoj in implementacija tehnik, s katerimi bi resnični svet s pomočjo fotogrametrije prenesli v digitalno nenaravno kraljestvo. Skenirani elementi doline Soče, rečnih rokavov in morda najdeni artefakti Soške fronte bodo preneseni v digitalno okolje. Pridobljen material bo služil za gradnjo novih situacij znotraj virtualnih svetov.

Ekipa:

Miha Godec (1988, SI) je leta 2014 diplomiral na Akademiji umetnosti Univerze v Novi Gorici (UNG AU) in začel svojo profesionalno pot kot fotograf. Tekom študija je svoje znanje izpopolnjeval na portugalski šoli ESAD (College of Art and Design). Za seboj ima veliko skupinskih in samostojnih fotografskih in intermedijskih razstav. Poleg ustvarjanja umetniških instalacij poučuje fotografijo in virtualno resničnost, ter izvaja izobraževalne znanstvene in umetniške delavnice. Godec posveča veliko pozornosti razvoju novih interdisciplinarnih projektov, v okviru katerih raziskuje posledice antropogenega vpliva na vodne ekosisteme, eksperimentira s čiščenjem vode in z raziskovanjem sonifikacijskih lastnosti vode, na presečišč znanosti, umetnosti in nove tehnologije.

Gabriela Filipović je študirala fiziko in matematiko na Fakulteti za naravoslovje in matematiko v Mariboru. Delala je kot samostojna prevajalka in mentorica, tonska tehnika, glasbena aranžerka in DJ-ka. Njene delovne izkušnje vključujejo področja, kot je vodenje projektov v podjetju za proizvodnjo hidravličnih dvižnih rešitev in testiranje mobilnih aplikacij. S KID KIBLA / KIBLA2LAB trenutno aktivno sodeluje na področju ohranjanja kulturne dediščine, natančneje LIDAR skeniranja objektov.

Žiga Pavlovič (Ljubljana, 1987) je programer, ustvarjalec in promotor novih tehnologij. Študiral je v Mariboru, Gradcu in mestu Tampere na Finskem in še vedno večino svojega znanja črpa iz spletnih delavnic. Aktiven je na področju virtualne in obogatene resničnosti. Od leta 2019 pa na področju interaktivnih instalacij, v sodelovanju z umetnico Valerie Wolf Gang. S KID Kibla je leta 2016 sodeloval pri pripravi AR obogatene knjige, od leta 2020 pa ponovno sodeluje z njimi kot kreativni tehnolog in učitelj v medijskem laboratoriju Kibla2LAB v mreži raziskovalnih centrov umetnosti in kulture – RUK in inkubatorju digitalne dediščine v projektu E-DURI.t.