Avtor: rea

Na PIFcampu se nam bo pridružil tudi letošnji PIFrezident, avstralski umetnik Michael Candy, ki deluje na presečišču robotike, elektromehanike, hekanja strojne opreme ter kinetičnih in svetlobnih intervencij.

V sklopu PIFcampa bo Michael nadaljeval s serijo eksperimentov Anomalous Anomalies, znotraj katerih ustvarja nenavadne svetlobe učinke z uporabo robotike in drugih svetlobnih orodij. Serijo je začel decembra lani, ko je izdelal prototip drona, s pomočjo katerega je lahko stabiliziral z laserjem ožarčen fosfor. Še en eksperiment je bil plavajoči robot pod površino zaledenelega jezera, ki je med premikanjem oddajal svetlobne signale, dokler mu niso zmrznile baterije. Ni še prepričan kakšne anomalije se lahko pojavijo na PIFcampu, saj so pogosto zasnovanje na podlagi specifičnosti okolja; je pa s seboj prinesel dovolj materiala, s katerim bo lahko prosto eksperimentiral.

Candy želi sodelovati tudi z ostalimi PIFudeleženci, ki jih prav tako navdušuje delom z elektromagnetnimi tehnologijami in morda se sodelovanja nadaljujejo tudi tekom njegove rezidence v Ljubljani. Svoje številne izkušnje iz mehatronike in oblikovanja robotov za filmsko aplikacijo pa bo nedvomno delil z vsemi, ki si bodo želeli izdelati robota ali pa bodo potrebovali pomoč pri načrtovanju, konstrukciji in oblikovanju različnih mehanizmov.

PIFrezidenca poteka v koprodukciji Zavoda Projekt Atol, Svetlobne Gverile/Forum Ljubljana in Zavoda Kersnikova. S podporo Ministrstva za kulturo Republike Slovenije, Oddelka za kulturo Mestne občine Ljubljana in SYSTEMICS LAB/UCSB. PIFrezidenca je del projekta Rewilding Cultures, ki je sofinanciran s strani programa Evropske unije Ustvarjalna Evropa.

Ali lahko skupina ljudi, živali ali celo robotov v nekem okolju doseže usklajeno delovanje brez zunanje koordinacije ali nadzora?

Julia Múgica Gallart bo v okviru svojega projekta raziskovala koncept kolektivnega vedenja. Glavni poudarek bo namenila pojavu imenovanem kolektivna sinhronizacije, ki prikazuje, kako lahko skupina posameznikov doseže usklajeno delovanje, ki presega posamezna dejanja, in poudarja pomembnost samoorganizacije prek lokalnih interakcij. Za ilustracijo le–teh namerava uporabiti različne pristope, med drugim uporabo grafičnih tehnik za ustvarjanje vizualij v živo ter generiranje tekstur s pomočjo algoritmov za ustvarjanje šuma.

Poleg tega bosta skupaj z Alicio Champlin nadgradili projekt in raziskali potencial sinhronizacije srčnega utripa posameznikov, ki vstopijo v kupolo za prostorski zvok Blaža Pavlice. V sodelovanju z Lino Bautista in Ivánom Pazom pa se bodo lotili gradnje majhne robotske črede, iz tako imenovanih “kilobotov” ter jih sprogramirali za izvajanje kolektivnih algoritmov in tako poskusili še dodatno poudarit idejo o vzpostavljanju sinhronosti.

Za več informacij o projektu Julie Múgica Gallart si lahko ogledate spodnji pogovor: https://www.youtube.com/watch?v=TZCm2rcF2Yk

Oriol Pares je novomedijski umetnik, ki se v svoji praksi osredotoča na uporabo novih tehnologij kot raziskovalnega orodja za komunikacijo. V tem letu je začel z izdelavo svojega prvega DIY sintetizatorja, z vgrajenim senzorjem, ki je sposoben slediti galvanskim spremembam živih organizmov in temelji na ideji povezovanja znanosti z naravo. Na PIFcampu namerava nadaljevati z razvojem in se povezati tako s sint navdušenci kot tudi z živahno in raznoliko pokrajino, ki obdaja kamp.

Če se v zgornjem opisu najde še kak PIFnavdušenec nad sinti in oscilaorji, ki bi se želel pridružiti, preizkusiti ali celo sodelovati pri razvoj, naslednji prototip terenskega oscilatorja morda ni tako daleč. ;)

Prvotna ideja Niklasa Reppela je bila izdelati naglavni binauralni mikrofon. Ker so komercialni modeli precej dragi, si z njimi ne upamo zares eksperimentirati (spuščanje mikrofona v razpoko ali sotesko ali pa izpostavljanje dežju velikokrat ne pride v upoštev).

Po drugi strani pa so kakovostne mikrofonske kapsule relativno dostopne. “Zakaj bi morala biti referenca vedno človeška glava? Kaj če naredim nekaj bolj modularnega in izdelam niz mikrofonov v obliki ušes, ki jih lahko prilepim na karkoli? To bi mi omogočilo raziskovanje zvoka iz perspektive nečloveških entitet, kot so čajniki, rastline ali mostovi, ob hkratnem ohranjanju določene binauralne kakovosti.”

Dejansko se zdi, da je opazovanje sveta iz perspektive predmetov – in ne zgolj človeka – nedavni trend v raziskavah uporabniške izkušnje (na primer). Če lahko naredimo, da stvari govorijo, bi morali biti sposobni narediti tudi, da stvari poslušajo, kajne?

Letošnji Niklasov projekt bo torej usmerjev v produkcijo nenavadno oblikovanih mikrofonov iz kakovostnih kapsul, ki jih bo pritrdil na različne predmete v okolici. To mu bo omogočilo raziskovanje zvočnega sveta iz perspektive, ki ni povsem človeška. S posnetim materialom ter z uporabo svojega lastnega programskega jezika za kodiranje v živo Mégra, bo ustvaril potopitvene zvočne pokrajine, ki jih bo mogoče slišati v kupoli za potopitveni zvok.

Martin Mušič načrtuje oblikovanje uporabnega keramičnega izdelka z zgodbo, povezano s Soško dolino. Nato bo s tehniko 3D tiska izdelal prototip, iz katerega bo izdelal odlitek iz mavca, v katerega bo ulil tekočo glino, ki se jo bo dalo žgati v zunanji peči, ki jo bo tekom PIFcampa zgradil iz lokalno pridobljenih materialov. Svojemu projektu želi dodati dodatno vrednost in ustvariti zgodbo z lokalno povezavo.

Martin Mušič / Baobap
Ig @baobap_ceramics
Ig @biskvit.si
www.biskvit.si
Ig @martin_music
www.mamu.si