Prijave na 11. edicijo PIFcampa so odprte! Več informacij najdeš na strani PRIJAVI SE.
S prijavo do 16. marca si lahko zagotoviš cenejšo pristopnino, spletna prijavnica pa bo odprta do 13. aprila.
Prijave podaljšane do 18. aprila!
Ker uvajamo manjše spremembe glede udeležbe ti priporočamo, da si pred oddajo obrazca prebereš opis na spletni strani ali v obrazcu.
Veselimo se vaših prijav!
Na PIFcampu se nam bo pridružil tudi letošnji PIFrezident, avstralski umetnik Michael Candy, ki deluje na presečišču robotike, elektromehanike, hekanja strojne opreme ter kinetičnih in svetlobnih intervencij.
V sklopu PIFcampa bo Michael nadaljeval s serijo eksperimentov Anomalous Anomalies, znotraj katerih ustvarja nenavadne svetlobe učinke z uporabo robotike in drugih svetlobnih orodij. Serijo je začel decembra lani, ko je izdelal prototip drona, s pomočjo katerega je lahko stabiliziral z laserjem ožarčen fosfor. Še en eksperiment je bil plavajoči robot pod površino zaledenelega jezera, ki je med premikanjem oddajal svetlobne signale, dokler mu niso zmrznile baterije. Ni še prepričan kakšne anomalije se lahko pojavijo na PIFcampu, saj so pogosto zasnovanje na podlagi specifičnosti okolja; je pa s seboj prinesel dovolj materiala, s katerim bo lahko prosto eksperimentiral.
Candy želi sodelovati tudi z ostalimi PIFudeleženci, ki jih prav tako navdušuje delom z elektromagnetnimi tehnologijami in morda se sodelovanja nadaljujejo tudi tekom njegove rezidence v Ljubljani. Svoje številne izkušnje iz mehatronike in oblikovanja robotov za filmsko aplikacijo pa bo nedvomno delil z vsemi, ki si bodo želeli izdelati robota ali pa bodo potrebovali pomoč pri načrtovanju, konstrukciji in oblikovanju različnih mehanizmov.
PIFrezidenca poteka v koprodukciji Zavoda Projekt Atol, Svetlobne Gverile/Forum Ljubljana in Zavoda Kersnikova. S podporo Ministrstva za kulturo Republike Slovenije, Oddelka za kulturo Mestne občine Ljubljana in SYSTEMICS LAB/UCSB. PIFrezidenca je del projekta Rewilding Cultures, ki je sofinanciran s strani programa Evropske unije Ustvarjalna Evropa.
Ali lahko skupina ljudi, živali ali celo robotov v nekem okolju doseže usklajeno delovanje brez zunanje koordinacije ali nadzora?
Julia Múgica Gallart bo v okviru svojega projekta raziskovala koncept kolektivnega vedenja. Glavni poudarek bo namenila pojavu imenovanem kolektivna sinhronizacije, ki prikazuje, kako lahko skupina posameznikov doseže usklajeno delovanje, ki presega posamezna dejanja, in poudarja pomembnost samoorganizacije prek lokalnih interakcij. Za ilustracijo le–teh namerava uporabiti različne pristope, med drugim uporabo grafičnih tehnik za ustvarjanje vizualij v živo ter generiranje tekstur s pomočjo algoritmov za ustvarjanje šuma.
Poleg tega bosta skupaj z Alicio Champlin nadgradili projekt in raziskali potencial sinhronizacije srčnega utripa posameznikov, ki vstopijo v kupolo za prostorski zvok Blaža Pavlice. V sodelovanju z Lino Bautista in Ivánom Pazom pa se bodo lotili gradnje majhne robotske črede, iz tako imenovanih “kilobotov” ter jih sprogramirali za izvajanje kolektivnih algoritmov in tako poskusili še dodatno poudarit idejo o vzpostavljanju sinhronosti.
Za več informacij o projektu Julie Múgica Gallart si lahko ogledate spodnji pogovor: https://www.youtube.com/watch?v=TZCm2rcF2Yk
Oriol Pares je novomedijski umetnik, ki se v svoji praksi osredotoča na uporabo novih tehnologij kot raziskovalnega orodja za komunikacijo. V tem letu je začel z izdelavo svojega prvega DIY sintetizatorja, z vgrajenim senzorjem, ki je sposoben slediti galvanskim spremembam živih organizmov in temelji na ideji povezovanja znanosti z naravo. Na PIFcampu namerava nadaljevati z razvojem in se povezati tako s sint navdušenci kot tudi z živahno in raznoliko pokrajino, ki obdaja kamp.
Če se v zgornjem opisu najde še kak PIFnavdušenec nad sinti in oscilaorji, ki bi se želel pridružiti, preizkusiti ali celo sodelovati pri razvoj, naslednji prototip terenskega oscilatorja morda ni tako daleč. ;)
Prvotna ideja Niklasa Reppela je bila izdelati naglavni binauralni mikrofon. Ker so komercialni modeli precej dragi, si z njimi ne upamo zares eksperimentirati (spuščanje mikrofona v razpoko ali sotesko ali pa izpostavljanje dežju velikokrat ne pride v upoštev).
Po drugi strani pa so kakovostne mikrofonske kapsule relativno dostopne. “Zakaj bi morala biti referenca vedno človeška glava? Kaj če naredim nekaj bolj modularnega in izdelam niz mikrofonov v obliki ušes, ki jih lahko prilepim na karkoli? To bi mi omogočilo raziskovanje zvoka iz perspektive nečloveških entitet, kot so čajniki, rastline ali mostovi, ob hkratnem ohranjanju določene binauralne kakovosti.”
Dejansko se zdi, da je opazovanje sveta iz perspektive predmetov – in ne zgolj človeka – nedavni trend v raziskavah uporabniške izkušnje (na primer). Če lahko naredimo, da stvari govorijo, bi morali biti sposobni narediti tudi, da stvari poslušajo, kajne?
Letošnji Niklasov projekt bo torej usmerjev v produkcijo nenavadno oblikovanih mikrofonov iz kakovostnih kapsul, ki jih bo pritrdil na različne predmete v okolici. To mu bo omogočilo raziskovanje zvočnega sveta iz perspektive, ki ni povsem človeška. S posnetim materialom ter z uporabo svojega lastnega programskega jezika za kodiranje v živo Mégra, bo ustvaril potopitvene zvočne pokrajine, ki jih bo mogoče slišati v kupoli za potopitveni zvok.
“Inspired by the convergence of cultures and its consequences, especially as a result of queerness and diaspora, my work is critical of spacetime with an emphasis on performance. This criticality is culminating in something I am calling the non-durational. The non-durational is a lens of critique I am developing that is informed by relativity and existential philosophies. It can be put onto a variety of different subjects, including sexuality, language, and art. It is inspired by notions like assembly theory, eternal recurrence, intersectionality, a number of queer theories, durée, amor fati, and Dasein. It is like the word “queer” at times–adjectival in nature. My current practice aims to make observations and form language and material to explore the non-durational, an endlessness that is contingent upon power.“
Besedilo in fotografija, Ena Kantardžić
Crackle box ali kraakdoos (v originalu po nizozemsko) je elektronski povratno-krmilni sintetizator, ki ga je v 70. letih oblikoval Michel Waisvisz iz slavne STEIM-a. Njegova uporaba je zelo preprosta – z dotikanjem izbrane točke na vezju je moč ustvariti povratno zvočno zanko in tako postati vezni del sintisajzerja. Na delavnici, ki jo pripravlja Dan Xu, si bodo udeleženci PIFcampa lahko izdelali svoj lastni crackle box aka škripajoči sint!
Martin Mušič načrtuje oblikovanje uporabnega keramičnega izdelka z zgodbo, povezano s Soško dolino. Nato bo s tehniko 3D tiska izdelal prototip, iz katerega bo izdelal odlitek iz mavca, v katerega bo ulil tekočo glino, ki se jo bo dalo žgati v zunanji peči, ki jo bo tekom PIFcampa zgradil iz lokalno pridobljenih materialov. Svojemu projektu želi dodati dodatno vrednost in ustvariti zgodbo z lokalno povezavo.
Martin Mušič / Baobap
Ig @baobap_ceramics
Ig @biskvit.si
www.biskvit.si
Ig @martin_music
www.mamu.si
Maggie Kane je lansko leto v okviru PIFrezidence vodila skupino umetnikov pri gradnji prostostoječega lesenega arkadnega kabineta, ki vključuje interaktivni krmilnik, Raspberry Pi in digitalni zaslon. Na letošnjem PIFcampu bo nadaljevala projekt integrirane skupne gradnje, pri čemer se bo z udeleženci osredotočila na digitalno pripovedovanje zgodb in (ponovno) uporabo recikliranih materialov. Arkadni kabinet bo nadgradila z delavnico, na kateri se bodo udeleženci naučili osnovne HTML igre in raziskovali kako osebne zgodbe, spomine ali izkušnje vključiti v interaktivno igro z uporabo odprtokodne platforme Bitsy.
V Eksperimentalni Scoby terapiji, ki jo pripravljata Nastja Ambrožič in Celeste Sanja Smareglia se obiskovalec v ležečem stanju prepusti potopitveni izkušnji pod kupolo Blaža Pavlice. V udobju oblazinjenega ležišča, zvoka, ki se bo širil iz e-tekstilnih DIY zvočnikov všitih v blazine in animacij, ki se bodo razprostirale prek projekcijskega platna na vrhu kupole bo uporabnik stopil v stik s simbiotskim organizmom SCOBY. Kapacitativni senzorji, narejeni iz SCOBY paste, povezani z vmesnikom OctoSens ter drugi senzorji, ki razberejo fiziološke spremembe, bodo skupaj s terapevtskim izkustvom tvorili ključen del terapevtskega izkustva. Signali, razbrani iz senzorjev bodo pretvorjeni v zvočne frekvence in barvite vizualizacije. Eksperimentalna terapija bo meditativen, hipnotičen pogovor človeka in bakterij, čutni ples zvoka in vizualij v ambientalnem zatišju kupole.
Potopitvena izkušnja temelji na uporabi SCOBY, živega simbiotskega organizma bakterij in kvasovk, ki se običajno uporablja za fermentacijo čaja pri priljubljeni pijači kombuči. V našem primeru bomo SCOBY uporabili kot senzor, saj ima sposobnost zaznavanja sprememb v okolju, kot npr. prevodnost kože. Vrednosti, zbrane prek senzorjev, bodo pretvorjene v zvočne in vizualne signale, katerih učinki se bodo recipročno zrcalili v nadaljnjih vrednostih merilnikov. Znotraj eksperimentalne terapije se bo vzpostavila komunikacijska zanka.
