Odprta sobota zares pokaže, kaj PIFcamp zares je. Udeleženci dopoldne namenjajo zadnjim dodelavam svojih projektov ali pa pripravljajo kratke govore o tem, zakaj projekt še ni čisto takšen, kot bi moral biti. Veliko tega, kar se tukaj dogaja, se namreč nadaljuje in raste še dolgo po tem, ko se dogodek konča. Mnogi od nas bodo še naprej sledili zajčjim luknjam, v katere smo se podali na kampu. Večina nas ima več kot eno novo stvar, ki jo želimo preizkusiti.
Kljub vsem mogočim motnjam in distrakcijam, ki jih na PIFcampu nikoli ne manjka, je ljudem uspelo ustvariti nekaj zares neverjetnih stvari.
Dan je razdeljen na tri dele/lokacije: dnevni program, BergCamp in PifHain.
Čez dan ljudje postavljajo svoje projekte, nekateri pa pripravijo tudi kratka predavanja o tem, na čem so delali. Toliko je čudovitih projektov, da sem prepričana, da jih bom tukaj opisala le del.
Karolina nas popelje skozi proces delavnic samoobrambe, ki se je zaključil s čudovitimi vezeninami strupenih rastlin, izvezenimi z nitjo, pobarvano prav s temi rastlinami. Na polici je postavljen Avtomat za dim, ki za en evro ponuja majhen oblaček dima, skupaj z računom, na katerem je natisnjena izjava umetnika.
Na drugi strani mize Dasha razstavi zbirko poezije, napisane v slogu Dr. Seussa, ki so jo različni udeleženci spisali na liste različnih velikosti. Na sredini je kvačkani podatkovni center – thneed. Poleg je še ena miza z izdelki, ki so jih udeleženci v parih tkali na napenjalnih statvah pod Zoinim mentorstvom. V kvadratih so vtkane niti iz prevodne volne, povezane z mikrokrmilniki in zvočnikom, tako da lahko tkane vzorce zaigrate kot glasbilo.
Na ogled je tudi prototip cyberdeck iz micelija, Leini SCOBI vzorci z bakrenim trakom, gumbastimi baterijami in LED-diodami pa žarijo. Maša s sveže spajkanimi nohti tapka po vseh površinah, ki jih doseže.
Reka Soča se pojavlja v ogromno projektih.
Freja na ogled postavi prenosnik z vzorci kamenja iz Soče, Aleksander pa pokaže zaslon, na katerem je voda z velikimi zaplatami mahov, ki vibrirajo na dotik. Reka je tako ali drugače zaznamovala vse naše projekte. Libi oddaja radijski signal z zvoki reke, pri tem pa uporablja baterijo, ki jo – ne boste verjeli – reka napaja. In če se greste danes kopat, boste lahko slišali rečne orgle oziroma Soško lajno Tamare in Janija, ki jih poganja tok in s svojim srhljivim oglašanjem privablja pozornost pohodnikov, ki gredo mimo.
Večer prinese premik na šolski igrišče, kjer se začne BergCamp program.
Ob sončnem zahodu uživamo v nastopih Jakoba in Matjaža, Dime in rastline, Fera in Omarja, Bernharda, Toyote Vangelisa, CMAR #1 ter Blaža. Vsak od njih pri nastopu uporablja naprave, ki so nastale tekom tabora. Dima uporablja biodatni senzor, izdelan na Ferovi delavnici, in posnetke, ki so jih zbrali po okolici. Jakob in Matjaž uporabljata štiri kasetofone, ki sta jih na različne načine predelala, z njimi pa snemata in predvajata zvoke iz okolice.
Tisti večer se gostimo in se trudimo porabiti vse ostanke, hkrati pa uživamo v še eni odlični pojedini, ki jo pripravi kuhinjska ekipa. Pozneje zvečer prinesejo še pekač bananinega kruha – popoln prigrizek med nastopi v PifHainu. Kakšno srečo smo imeli, da so za nas kuhali in skrbeli Živa in Matija, Aja, Nina ter Ahac.
PifHain poteka v skladiščni stavbi na Nežinem posestvu, pod strogim nadzorom – za vstop skrbi PIFmladina. Če si na seznamu, na roko dobiš zeleno piko, krožile pa so tudi govorice o VIP vstopu.
Ko luna vzhaja za gorami in njena svetloba pojenja, se začnejo nočni nastopi.
Ena od instalacij zasije med drevesi in skalami na hribu za nami, kjer se čez dan pasejo kokoši in kjer sem si privoščila marsikateri dremež. Na travniku, kjer je nekoč stal Tilen Town, nas svetilnik z nežnimi zvoki vabi bliže. V votlem drevesu utripa rdeča svetloba. PIFcamperji so res mojstri osvetljevanja in izkoriščanja prostora, v katerem ustvarjajo.
V notranjosti nas čakajo nastopi Shu, Moire + Rogerja, Bernharda, Toyote Vangelisa, Omarja + Turbulente, Jakoba in Matjaža, Blaža & Dashe, Ahaca ter Blažena. Za Coralie je to še en trenutek PIFčasa: začnemo skoraj uro pozneje, kot je bilo načrtovano, ker smo bili vsi preveč zaposleni s pogovori, dokončevanjem projektov, jedjo in postavljanjem.
Glasbeni nastopi in živo kodiranje se prelivajo čez stene prostora. Ostri hrup se prepleta s posnetki bakterij, ki migetajo in se zvijajo, sledijo polne, globoke zvočne pokrajine, neverjetna uporaba laserjev, DJ-ji, ki se izmenjujejo med DJ-pultom in plesiščem, ob glasbi, ob kateri preprosto ne moreš stati pri miru. Vsi plešejo in praznujejo. Na toliko načinov je to popoln zaključek tedna.
Zaradi neumne napake pri rezervaciji se na koncu izkaže, da lahko ostanem vso noč, namesto da bi ob dveh zjutraj odšla na letališče. Prav nič mi ni žal, da sem zamudila prvotni let. Takoj ko rezerviram nov let, sem spet nazaj v PifHeinu. Plešem, plešem, dokler se ne morem več premakniti. Ujamem tudi Ahacov nastop, kar je najboljši možni način za zaključek noči. Nekaj ur spim, nato pa se odpravim na letališče.
Če je to moja prva izkušnja s PIFcampom, lahko rečem, da je bila v bistvu vse, kar bi si lahko želela. Odhajam polna energije in idej ter že snujem nove projekte. Počutim se polno in srečno. Ves teden sem preživela obkrožena z ljudmi, ki si preprosto želijo ustvarjati čudne, nenavadne in čudovite stvari. Komaj čakam, da vidim, kaj bodo ustvarili v prihodnje.
Besedilo: Sid Drmay
Fotografije: Katja Goljat