Pride petek in z njim “mandatory hike”. Ta za mnoge hkrati predstavlja strah in trepet in nekaj, česar se veselijo. Nekateri se odpravljajo zelo počasi, saj želijo izkoristiti vsako sekundo, ki jo lahko namenijo svojim projektom. Večina pa se z veseljem odpravi do čudovitega kotička, kjer lahko skočijo z belih skal v ledeno mrzlo, turkizno reko in si za trenutek oddahnejo od vročine. Še posebej težko je za vse, ki so prejšnji večer ostali pokonci pozno v noč na Patch from Scratch in spremljanjali live AV nastope s kodiranjem in glasbo.
Za nekatere je ta pohod prvi trenutek v tem tednu, ko so sploh zapustili kamp. Fšk je bil deležen celo aplavza, ker se nam je pridružil, čeprav je ves čas vztrajal, da svojega kotička ne bo zapustil.
Vsi čutimo pritisk pred Odprto soboto, hkrati pa želimo uživati v teh zadnjih skupnih trenutkih. Danes so pred nami zadnji skupni obroki v takšni obliki – posedamo na ozkih klopeh in na trati.
Kuhinjska ekipa nas je ves čas dobro hranila z najrazličnejšo okusno hrano, od testenin do golaža, za nameček pa smo imeli še poseben večer s hot dogi, ki so bili vsem še posebej pri srcu. Prepričana sem, da bomo prav vsi pogrešali hrano. Bolje rečeno, pogrešali bomo stanje, ko nam o hrani ni bilo potrebno razmišjati – da je preprosto prišla pred nas, vroča in sveža, brez posebnega truda z naše strani.
V zraku je čutiti neverjeten optimizem. Čeprav je dokončanih le malo projektov, zaradi tega ni nihče zares zaskrbljen. Stvari se bodo tako ali drugače sestavile. Nekaj bo nastalo – pa naj bo to tisto, kar so ljudje sprva načrtovali, ali pa nekaj povsem novega.
Ali pa so se ljudje preprosto pustili zavesti na stran in se pridružili razvoju projektov drugih, da bi jih spremenili ali izboljšali.
Sodelovanje je velik del PIFcampa in udeleženci so izjemno pripravljeni deliti svoje znanje. Nekatera od teh sodelovanj bodo segla daleč čez čas PIFcampa in ljudje se bodo srečevali na različnih koncih sveta, da bi skupaj ustvarili neverjetne stvari. Druga bodo minljiva kot posamezna izvedba PIFcampa – zgodila se bodo tukaj in samo tukaj. V tem posebnem okolju, kjer se lahko zgodi karkoli.
Včeraj je Coralie izvedla delavnico o PIFčasu, na kateri so udeleženci razpravljali o tem, kako je minil dan, katere ure so se zdele najdaljše in katere najkrajše, kateri deli dneva so minili prehitro in kateri so se vlekli.
Zdaj čas mineva tako hitro – do Odprte sobote je samo še en dan, hkrati pa se zdi vsaka minuta dolga, ko še naprej iščemo načine, kako se povezovati in skupaj ustvarjati. Cel teden je švignil mimo, merjen v tokovih in LED diodah, obenem pa se zdi, kot da ima ta nenavadni mali prostor neskončno dni.
Na splošno je jasno, da nihče ne obžaluje časa, ki ga je preživel tukaj. Ljudje, dolina, reka in kamp se med seboj sprejemajo odprto in brez zadržkov. Brez večjega obotavljanja najdemo načine, kako premostiti jezikovne ovire, različne osebnosti in kulturne posebnosti.
Ko je veter nenadoma močno zapihal, so ljudje hiteli pritrjevat šotore in pobirat kopalke drug za drugim. Vsi so bili pripravljeni pomagati in poskrbeti, da bomo ostali varni.
Nenavadno bo oditi in izgubiti to malo začasno skupnost, saj udeleženci 12. PIFcampa dobro sledijo letošnji temi. Medtem ko delamo na svojih projektih, med seboj vzpostavljamo tudi svojevrstna vezja povezav in krepimo odnose, ki obstajajo že vseh 11 let PIFcampa, hkrati pa ustvarjamo povsem nova
Besedilo: Sid Drmay.