Ko sem se septembra 2025 udeležila TTT konference v Kinu Šiška v Ljubljani, sem dobila občutek, da je v Sloveniji nekaj domačega, in z veseljem bi se tja vrnila ter državo še bolj raziskala. Poleg tega je bila Slovenija vedno nekakšen inkubator novih medijev in hibridne umetnosti. Torej mora biti nekaj “v zraku” :)
Da bi se prepričala na lastni koži, sem stopila v stik z Zavodom Projekt Atol in jih vprašala, ali bi me nemara gostili v okviru mojega tekočega projekta Self Defense. Uroš mi je predlagal, da bi bil PIFcamp idealno okolje za predstavitev projekta. Za kamp sem že slišala, vendar mu prej nikoli nisem namenjala posebne pozornosti. Prebrskala sem blog in vse prejšnje edicije, da bi se bolje pripravila na ta podvig. Bila je tvegana poteza. Po eni strani sem lahko res dobro razumela, kaj se je tam doslej dogajalo; ‘po drugi pa sem se ravno zaradi tega začela počutiti malo negotovo in nekoliko prestrašeno.
Ukvarjam se z biotehnologijo in biološkimi raziskavami, moja največja sramota pa je, da ne znam programirati in da imam težave z izdelavo še tako preproste elektronike. Zato sem si predstavljala, da bom tam izpadla kot “drek v hosti”. Zdelo se mi je, da se bo ljudem zdelo nadvse nenavadno, da jih prosim, naj delajo s strupenimi rastlinami in vezenjem.
Še ena moja – sicer manjša – skrb pa je bila povezana s preživlanjem časa v precej veliki skupini ljudi, celo spala bom v isti sobi z njimi. Sem introvertirana samotarka in vsak dan potrebujem nekaj trenutkov zase.
Izkazalo se je, da so bili vsi moji dvomi močno pretirani. Nikoli nisem imela občutka, da sem na napačnem mestu. Prostora je bilo za vsakogar in za vse vrste dejavnosti. Prav zabavno je bilo videti moj mali rastlinski laboratorij, obdan s spajkalnimi postajami in kabli. Na koncu smo vsi delali z vezji.
Foto: Katja Goljat
Kar zadeva druženje, je vse skupaj zame potekalo nepričakovano dobro. Zelo mi je bilo všeč, da sem se lahko osredotočila na svoje delo, obenem pa vedela, da so tudi vsi okoli mene enako zatopljeni v svoje projekte. Lahko smo se pogovarjali ali si pomagali, lahko pa smo tudi preprosto tiho sedeli drug ob drugem. Reka Soča pa ponuja popoln prostor za odmik, kadar je človek potreboval nekoliko več fizične distance.
Foto: Nastja Ambrožič
Foto: Katja Goljat
Na PIFcampu se mi je prvič v mojem življenju zgodilo, da sem se zares osvobodila nenehnega pritiska, da moram ves čas ustvarjati in polega tega še ustvariti nekaj najboljšega. Namesto da bi delala, sem šla na pohod, kar mi ni ravno podobno. Prav tako me ni obremenjevalo, da se na mojo delavnico ni nihče prijavil, da se nisem mogla udeležiti vseh aktivnosti, ki so jih organizirali drugi, ali da bi se zaradi tega kdo počutil užaljenega.
Foto: Karolina Żyniewicz
Soška dolina ima svojo mikroklimo, PIFcamp pa jo sprejema in iz nje ustvarja svojevrstno družbeno klimo. Bilo je divje, a hkrati varno okolje. Še posebej pomembno se mi je zdelo, da smo si v pogovorih ena na ena odkrito delili svoje negotovosti in se medsebojno podpirali.
Če se vrnem k svoji delavnici: ljudje so prišli, sodelovali in se odlično odrezali. Ugotovili smo, da vezenje pravzaprav ni tako zelo oddaljeno od spajkanja. :) Čudovito je bilo videti fante, ki so se z vezenjem srečali prvič in se tako vživeli, da so zvečer še naprej delali na svojih izdelkih. Očitno je bila letošnja edicija v znamenju tekstila. Dasha je izvedla delavnico kvačkanja, Zoe pa delavnico tkanja. To je v dinamiko kampa vneslo zanimivo novo dimenzijo.
Foto: Katja Goljat
Foto: Karolina Żyniewicz
Foto: Katja Goljat
Zame je bil pomemben del kampa tudi prisotnost nečloveških udeležencev. Ose so si očitno izbrale za svojo najljubšo tarčo, zato smo poskušali najti najboljše načine, kako jih odvrniti. Priznam, da sem imela manjšo etično dilemo, ko sem zagledala pasti za ose in žuželke, ki so se borile za življenje. No, kaj pa naj bi naredili? Če te piči osa, posthumanizem za kakšno stopničko zdrsne po lestvici vrednot. :)
Tam sta bila tudi dva mlada mačka, eden je bila popolnoma črna. Ni treba posebej omenjati, da ga so ga vsi želeli vsak dan crkljati. Po okolici so se potepale tudi pustolovske kokoši. In potem je bila tu še Txupilka del Diablo, ki je v trenutku osvojila srca vseh, mi pa smo tekmovali za njeno pozornost. :) Definitivno je moja velika PIFsimpatija. :)
Foto: Karolina Żyniewicz
Foto: Katja Goljat
Foto: Katja Stefanic
Poleg udomačenih živalskih vrst sem srečala tudi številna fascinantna divja bitja, med njimi tudi živo nit – izjemnega zajedavca, ki se razvija v žuželkah, kot so črički, in sčasoma vpliva na vedenje svojega gostitelja tako, da ta skoči v vodo. Žuželka pogine, črv pa začne svoje odraslo življenje v vodi. Enega sem hranila v steklenički z vodo in je ostal živ vse do konca kampa.
Foto: Karolina Żyniewicz
Ne morem prešteti, koliko hroščev sem prenesla z ene strani ceste na drugo, in jih obvarovala pred gotovo smrtjo mimo drvečih avtomobilov.
Foto: Karolina Żyniewicz
Kar zadeva strupene alpske rastline, sem v Alpskem botaničnem vrtu Juliana in med gorskim pohodom nabrala več različnih vrst. Absolutna kraljica strupenosti je preobjeda (Aconitum), ki vsebuje akonitin. Že 5 mg je lahko smrtonosnih. Eden od udeležencev kampa me je ves čas klical Poison Ivy in priznati moram, da mi je ta novi vzdevek kar všeč. :)
Foto: Karolina Żyniewicz
Te vtise pišem na letališču, kjer čakam na let nazaj v Berlin. Moje misli so morda nekoliko kaotične, ker je vse skupaj še tako sveže. Malo sem žalostna. Prehod iz gora nazaj v smrdljivi, umazani Berlin je kar precejšen kognitivni in estetski šok. :)
Se bom prihodnje leto vrnila na PIFcamp? No, vadila bom spajkanje v živo in se potem lahko znova prijavim. :)
Besedilo: Karolina Żyniewicz.