PIFcamp

Skladatelj in glasbenik John Richards (Dirty Electronics) je v Trento prinesel svoj DIY tekstovni-noise sintič, v katerega želi vključiti razna besedila in polemike, ki se odvijajo na letošnjem PIFcampu. Te bo predvajal na LCD zaslonu, vdelanem v njegovo umetniško vezje. Udeležencem tokratnega tabora je na razpolago dal svoje znanje iz osnov elektronike, oblikovanja elektronskih vezij in grajenja analognih in digitalnih zvočil. Nastale so različice instrumenta, poimenovanega Bad of Nails, za izdelavo katerega so delavničarji uporabili materiale, ki so jih našli v oklici tabora – opeke, les, kamne in podobno. Skupaj s Stašem Vrenkom in Klemensem Kohlweisom pa je razvil še radikalni čip, za izdelavo katerega so, kot pravi, uporabili minimalna sredstva.

Pifovski povratnik Václav Peloušek, ki v okviru Bastl Instruments razvija in izdeluje sintetizatorje zvoka in se pogosto loteva izdelave različnih orodij, ki mu pomagajo pri ustvarjanju avtorske glasbe, je svoj čas na taboru posvetil razvoju MIDI mikrokontrolerja, ki, povezan z mikrofonom, upravlja z njegovim vokalom. Razvil ga je za potrebe svojega najnovejšega glasbenega projekta Toyota Vangelis, za katerega v Soči nastajajo tudi nove kompozicije. 

Še ena redna obiskovalka tabora, Staša Guček, je tu nadaljevala svoj lanski projekt MOTHeremin. Izdelala je kar tri analogna zvočila, taktilne teremine za slepe in slabovidne, katerih osnova so risbe ogroženih metuljev Slovenije. Domači interdisciplinarni umetnik in programer Tadej Droljc je tu razvil dva dela svoje najnovejše avdio-vizualne kompozicije. Za projekt, ki ga bomo v Ljubljani lahko ujeli decembra, je naredil vezje, s katerim lahko preko arduina upravljamo naprave z višjimi napetostmi, razvil pa je tudi konverter, ki pretvarja med avdio in laserskimi ILDA signali.

Svoj intermedijski performans Ictuscordis, katerega glavni subjekt je avtorjevo srce oziroma srčni utrip, je v dolini reke Soče želel nadgraditi glasbenik in performer Januš Aleš Luznar (Yanoosh). Skušal je narediti senzor za zaznavanje srčnega utripa plesalca, ki ga želi v prihodnje vključiti v nastop in na ta način nadgraditi vizualni element performansa. Vendar pravi, da mu čas ne bo dovolil dokončati projekt. katerega prva različica je bila lani razvita prav s pomočjo PIFa.

Elektronski glasbenik Mitja Cerkvenik je na taboru razvil midi kontroler z avtomatizacijo za prostorski večkanalni avdio performans. Nadaljevanja preteklih vizualnih raziskovanj svetlobe in sence na premikajočo se tekstilno površino pa sta se lotili oblikovalka Kaja Kisilak in arhitektka Lea Bradašević. Njune analogne vizualije, ki so bile v preteklosti denimo del koncertnega nastopa skupine Loudspeaker Alliance in sta jih upravljali z rokami, sta nadgradili tako, da delo raztezanja in premikanja tkanine prevzemajo električni motorji, ki ustvarjajo moire optične efekte. Tudi sicer na taboru nastajajo še mnogi zanimivi glasbeno-vizualni eksperimenti – projekti, ki so tako ali drugače vezani na glasbo.

Vsakoletne raziskovalne pohode v okolici tabora, na katere se podajamo v družbi našega strokovnjaka za divjo prehrano Daria Corteseja, s katerim spoznavamo razne divje rastline, smo letos še nadgradili. Skušamo namreč sistematizirano označiti rastišča okoliških užitnih divjih rastlin. Prav na poti v zapuščeno vas Lemovje, ki se nahaja na vzpetini nad taborom, s katere se odpirajo idilični pogledi, so tako že potekali prvi poskusi mapiranja.

Ker si prizadevamo vzpostaviti smernice za celostni pristop k razumevanju našega odnosa do hrane, ki je že ves čas pomemben del tabora, ne preseneča, da tudi letos potekajo eksperimenti s fermentacijo in peko kruha. Hrana pa je na igriv način središčna točka namizne igre v nastajanju. Udeleženki tabora Grace Wong in Jennifer Katanyovtamant skušata preko igre njene igralce spodbuditi k preizkušanju novih okusov (natto, durian, kimchi…) in predvsem k pogovoru o hrani.

S postavitvijo raznih odzivnih senzorjev in kreativne elektronike na različne točke v okolici tabora na povsem svojstven način komunicira Scott Kildall, ameriški konceptualni in multimedijski umetnik, katerega umetniško raziskovanje se sicer kritično loteva področja virtualnih svetov, spletne umetnosti in spekulativnih tehnologij. S terenskimi posnetki, ki jih snema v okolici tabora, je z dobro mero humorja opremil nekatere rastline v neposredni bližini dogajanja.

O možnih postavitvah zunanjega modularnega mobilnega pohištva, ki bi udeležencem omogočalo delo, počitek ali druge oblike preživljanja časa še bližje naravi, razmišlja skupina, zbrana okoli grške arhitektke Olivie Kotsife, ki jo zanima sooblikovanje in so-izdelava delovnih in izobraževalnih okolij prihodnosti. Olivia je z navdušeno druščino že poiskala nekatere možne lokacije za njihovo vzpostavitev.

Nemški nomadski znanstvenik z ozadjem v molekularni biologiji Julian Chollet je roke zakopal v zemljo. Tabor je namreč obiskal z željo preučevanja in raziskovanja prsti, kar tudi sicer počne v okviru odprte raziskovalne platforme HUMUS sapiens. Že prvi vzorci, pregledani pod mikroskopom, so nakazali, da je zemlja okoli tabora živa in polna mikroorganizmov, ki pomagajo denimo pri biorazgradnji.

Kljub temu da večina dela na svojih projektih, je veliko sodelovanja in izmenjave idej. Sproščeno vzdušje in odprtost udeležencev omogoča tako kreativno izmenjavo, preverjanje idej, kot tudi reševanje povsem praktičnih in abstraktnih problemov.  

V dolini Soče, v neokrnjeni naravi Triglavskega narodnega parka, se je že peto leto zapored na poletnem hekerskem kampu zbrala zasedba domačih in tujih medijskih, video in zvočnih ustvarjalcev, programerjev, inženirjev, teoretikov in znanstvenikov, ki se bo v tekočem tednu lotila samostojnih in skupnih projektov na presečišču umetnosti, znanosti in tehnologije.  

Tudi letos so pomemben del tabora izbrani mednarodno uveljavljeni mentorji, ki v mreži projektov delujejo kot nekakšna vozlišča in kritično naslavljajo področje skupnostnega dela, kreativne elektronike, interaktivnih tehnologij, ter učenja v naravi. Ker je tabor zasnovan po načelu horizontalnega deljenja znanja in ga vsebinsko organizirajo prav udeleženci sami, so se že prvi dan seznanili tudi s projekti, ki se jih nameravajo lotiti.

Skupaj nekje petdeset izbrancev letošnjega hekerskega kampa je tako uvodno popoldan preživelo v spoznavanju s taborom in njegovo okolico ter v medsebojnem spoznavanju. Dan pa se je po okusni večerji in ob zvokih glasbe, nekateri od udeležencev so že komaj čakali na prve jam sešne, prevesil v noč. Zadovoljni in polni pričakovanj, kaj bo prinesel teden pred nami, smo dan sklenili s prižigom tabornega ognja.