Inner Textures

Navdihnjen s poetiko rastlin in gliv v interakciji z elektriko projekt Inner Textures raziskuje mejo med tipnim in zvočnim, med materialnim in nematerialnim.

Delavnica udeležence uvaja v tkanje na lasersko izrezanem hrbtnem statvu (back-strap loom), pri katerem se rastlinska in živalska vlakna prepletajo s prevodnimi nitmi v tekstilne strukture, odzivne na dotik. Izhajajoč iz raziskovanja Zoe Romano na presečišču rokodelstva in interaktivnih tehnologij bodo udeleženci ustvarili lasten tkani izdelek ter spoznali, kako je mogoče mikrospremembe v prevodnosti pretvoriti v zvok z uporabo digitalnega sintetizatorja na mobilnem telefonu ali analognega sintetizatorja in zvočnika. Brez računalnikov in zaslonov – le roke, vlakna in nastajanje novih zvočnih pokrajin.

Zvočna dimenzija postane močan medij za globlje, bolj visceralno doživljanje. Zvok odmeva v notranjih, pogosto neraziskanih območjih človeške izkušnje ter vzbuja občutke in odzive, ki jih zgolj vizualni dražljaji ne morejo doseči. Tkana struktura tako postane instrument in prostor dialoga med ustvarjalcem, materialom in zvokom.

Delavnica vključuje predstavitev umetniškega raziskovanja kolektiva OBOT, praktični del tkanja, eksperimentiranje s prevodnimi vlakni ter skupinsko zvočno improvizacijo, v kateri tekstilne strukture vstopajo v interakcijo s sintetizatorji.

Inner Textures je projekt Zoe Romano, craftivistke in umetnice, katere praksa prepleta odprto oblikovanje, intersekcionalne tehnologije in družbene inovacije. Po študiju filozofije na Univerzi v Milanu svoje konceptualno razmišljanje povezuje s konkretnim eksperimentiranjem ter raziskuje poetične in politične razsežnosti ustvarjanja.

Serial Drama Lab

“Laboratorij serijske drame” avtorice Sabine Suru deluje na stičišču skupinske terapevtske seje in fokusne skupine za kvalitativno raziskovanje. Namen projekta je prepoznati psihološke in umetniške mehanizme spoprijemanja, ki jih uporabljamo, ko se soočamo s tehnološko napako. Namesto, da bi tehnične okvare obravnaval kot zgolj inženirske napake, ki jih je treba odpraviti, projekt raziskuje divjo dinamiko tehnologije – trenutke, ko nam strojna oprema, koda ali kemija uidejo izpod nadzora in pokažejo avtonomno, nepredvidljivo delovanje. Ko sistemi odstopajo od predpisanih funkcij, nas izpostavijo človeškemu nerazumevanju “več-kot-človeškega” delovanja.

Ta točka preloma spremeni studio ali laboratorij v nestabilno ozemlje, ki se v trenutku premakne iz prostora globokega eksistencialnega obupa v prostor radikalne, čeprav večinoma naključne, inovativnosti. Za skupino 12 udeležencev (live coder-jev, izdelovalcev sintov, medijskih umetnikov ter ostalih piflarjev) bo Serial Drama Lab predstavljal varen prostor – če to sploh obstaja – za izražanje frustracij, žalosti in obsesivnih vedenj, ki so posledica nedelovanja tehnologij. Delili bomo izkušnje, misli in bolečino ter analizirali, kako se umetniki spopadajo z neukročenim, “več-kot-človeškim” vedenjem svojih materialov, pri čemer bomo trenutke tehnične krize prevedli v formalizirano taksonomsko raziskavo tehnoloških napak.

Multisenzorni projekt A Freak in the Creek!

A Freak in the Creek avtorja Aleksandra Tendjera je multiisenzorna instalacija, ki skozi zvok in dotik raziskuje človekovo povezanost z vodo. Postavljena je ob živem rečnem okolju in udeležence vabi, da reko doživijo neposredno – skozi njeno gibanje, teksture, ritme in vibracije.

Z uporabo podvodnih naprav za poslušanje in nosljivih taktilnih elementov instalacija podvodne zvoke reke pretvarja v nežne telesne občutke. Ko obiskovalci sedijo ali stojijo ob vodi, subtilni impulzi na koži ustvarjajo izkušnjo, ki deluje hkrati meditativno in nekoliko nenavadno.

S pretvarjanjem okoljskega zvoka v dotik A Freak in the Creek ustvarja poglobljen prostor za pozorno poslušanje in čutno povezovanje z naravnim svetom.

Karolina Żyniewicz s projektom Self Defense

Projekt Self Defense avtorice Karoline Żyniewicz je navdihnila knjiga Most Delicious Poison: The Story of Nature’s Toxins—From Spices to Vices avtorja Noah Whiteman (pa tudi druge sorodne publikacije), ki prikazuje, kako številni organizmi razvijajo obrambne strategije, ki jih lahko ljudje prevzamejo in prilagodijo kot širše razumljeno obliko samoobrambe.
Ob soočanju s sodobnimi globalnimi grožnjami Karolina vidi nujno potrebo po odpiranju dialoga o obrambnih praksah – tako telesnih kot psiholoških – ki temeljijo na poznavanju narave.
Takšno znanje, kot vsako drugo, prinaša tudi etično odgovornost. Kot je opozoril Paracelsus: odmerek določa, ali je nekaj strup ali zdravilo.
Karolino zanima, kako rastline, ki jih imamo za strupene, uporabljajo toksine v svojih življenjskih ciklih in v odnosih z drugimi vrstami ter kako lahko ljudje te toksine uporabljajo (ali zlorabljajo).
Njeno raziskovanje se osredotoča na meje in odmerke, ki določajo prehod med zdravilnim potencialom in nevarnostjo: na točko, kjer se rastlinska snov iz zaščitnega sredstva spremeni v smrtonosno orodje.

Projekt Self Defense se razvija hkrati na več ravneh:

1. Raziskovalno delo
Delo z izvirnimi viri ter posvetovanja z botaniki, fitosociologi in kemiki.
2. Delavnice in prenos znanja
Delavniške aktivnosti, ki se simbolno navezujejo na ljudsko tradicijo prenosa znanja v podeželskih skupnostih – znanja, ki so ga o moči rastlin in drugih organizmov nekoč hranile in prenašale naše babice in prababice. Pomemben del teh aktivnosti je tudi vezenje kot oblika tihega upora, navdihnjena s pričevanji žensk, ki so med vojno bivale v zakloniščih.
3. Ustvarjanje performativne instalacije odpora
Ta del projekta izhaja iz multisenzorne izkušnje v zaklonišču v Kranju ter iz zgodbe, ki jo je avtorica tam slišala. Pripoved govori o ženskah, ki so se med zračnimi napadi in bombardiranjem s šivanjem ter vezenjem spopadale s strahom in skušale svojim otrokom ustvariti občutek vsakdanjosti, medtem ko so same preživljale negotovost bivanja v zaklonišču med bombandiranjem. Pri nastajanju instalacije bodo uporabljeni zvoki in vibracije, posneti oziroma zasnovani na podlagi izkušnje zaklonišča. Pomemben element instalacije predstavlja tudi alarmna naprava, ki temelji na merjenju mejnih odmerkov izbrane rastlinske snovi glede na telesno težo posameznika. Prvi poskusi z raztopinami, namenjenimi uporabi v instalaciji, so potekali v okviru rezidence AreHolland v mestu Enschede na Nizozemska.

Projekt podpira poljsko Ministrstvo za kulturo in narodno dediščino.

PIFcamp na poti zero waste z dvema zvezdicama!

S ponosom sporočamo, da je tekom 11. izvedbe PIFcamp pridobili naziv Prireditev na poti zero waste z dvema zvezdicama!

Proces pridobivanja naziva je bil za nas nekaj naravnega, saj si praktično že od samega začetka PIFcampa prizadevamo k zmanjševanju odpadkov, doslednemu recikliranju ter spodbujanju reuporabe – tako materialov, kot tudi hrane, ki jo skuhamo. Predvsem pa smo veseli, da smo malo naše interne waste-management zategnjenosti uspeli prenesti tudi na ostale PIFudeležence, brez vas nam ne bi uspelo! Hvala tudi ekipi Ekologi brez meja, ki naziv podeljuje, za vse napotke in podporo.

“Na PIFcampu 2025 je skupno nastalo 188 kg odpadkov (368 g na udeleženca na dan), od tega je bilo ločeno zbranih 177 kg. Delež ločeno zbranih odpadkov tako znaša 94,1 %, s čimer je izpolnjen eden od pogojev za pridobitev prve zvezdice naziva Prireditev na poti zero waste.
Za drugo zvezdico je potrebno doseči 30 % zmanjšanje skupne količine odpadkov glede na izhodiščno stanje in uporabljati kozarce za večkratno uporabo. Ob primerjavi s podatki iz leta 2023, ko je nastalo 576 g odpadkov na osebo na dan, je bilo uspešno doseženo zmanjšanje za 36 %. Na prireditvi so bili v rabi pralni kozarci in šalice, udeleženci pa so bili pozvani, da s sabo prinesejo bidone. Kriterijem za drugo zvezdico je tako zadoščeno. (Obrazložitev iz poročila Ekologov brez meja)

Projekt Ozelenitev dogodka PIFcamp financira Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije iz Sklada za podnebne spremembe.