PIFcamp

BioCyberdeck je prenosni art-science mini laboratorij za raziskovanje električnih lastnosti živih organizmov. Projekt črpa idejo iz kibernetične kulture DIY cyberdeckov – samostojnih, specializiranih naprav, namenjenih opravljanju specifičnih nalog. Medtem ko so bili cyberdecki v klasičnem smislu zasnovani za dostop do digitalnih omrežij in informacijskih sistemov, BioCyberdeck odpira vmesnik do živih procesov v biosferi.

V središču sistema je micelij bukovega ostrigarja, ki preraste substrat in deluje kot živi potenciometer znotraj analognega oscilatorja. S pomočjo elektrod in senzorjev naprava zaznava spremembe v električnih lastnostih živega sistema ter jih prevaja v zvok. Zvočna krajina nastane kot sled odnosov med organizmom, vlago, temperaturo, substratom, materiali in senzornim sistemom. Na prenosni sistem se da priklopiti tudi druge organizme. 

Projekt raziskuje, kako lahko žive organizme razumemo kot aktivne soustvarjalce tehnoloških sistemov. Namesto optimizacije, nadzora ali ekstrakcije podatkov BioCyberdeck predlaga drugačen odnos do tehnologije: poslušanje, opazovanje in vzpostavljanje stika z običajno nevidnimi procesi, ki potekajo v živih mrežah okoli nas.

Kot odprta in popravljiva naprava združuje biologijo, elektroniko, umetnost in terensko raziskovanje. Namesto odgovorov ponuja izkušnjo: prisluhniti procesom, ki potekajo v živih mrežah – in v tem poslušanju premisliti, kje se konča tehnologija in začne organizem.

Projekt razvijata Nastja Ambrožič in Ana Jerina.

Energy Scavenger Lab je praktična delavnica, ki udeležence vabi k odkrivanju skritih virov energije v vsakdanjem okolju. Skozi vrsto praktičnih poskusov bodo udeleženci raziskovali piezoelektrično, sončno, termoelektrično (Peltierjevo) in radiofrekvenčno pridobivanje energije, izdelovali preproste prototipe ter preizkušali, koliko energije je mogoče zajeti iz gibanja, toplote, svetlobe in elektromagnetnih valov, prisotnih v okolju.

Delavnica združuje eksperimentiranje in kritično raziskovanje ter odpira vprašanja o energiji, tehnologiji in iznajdljivih načinih rabe virov. Čeprav vključuje nekaj spajkanja in dela z elektronskimi komponentami, predhodno znanje ni potrebno. Zaželene so predvsem potrpežljivost, radovednost in previden pristop pri delu z orodji in elektroniko.

Delavnico vodi Lorena Cocora, umetnica in programerka, katere praksa deluje na presečišču umetnosti, znanosti in tehnologije. Poleg svojega dela kulturne delavke in tehnične svetovalke pri Marginal raziskuje teme, kot so permaračunalništvo (permacomputing), ekološka občutja, podnebna in okoljska nepravičnost ter vplivi kapitalizma. Delavnica Energy Scavenger Lab je del njenega raziskovalnega projekta The Urban Green Blueprint, ki ga financira AFCN.

Navdihnjen s poetiko rastlin in gliv v interakciji z elektriko projekt Inner Textures raziskuje mejo med tipnim in zvočnim, med materialnim in nematerialnim.

Delavnica udeležence uvaja v tkanje na lasersko izrezanem hrbtnem statvu (back-strap loom), pri katerem se rastlinska in živalska vlakna prepletajo s prevodnimi nitmi v tekstilne strukture, odzivne na dotik. Izhajajoč iz raziskovanja Zoe Romano na presečišču rokodelstva in interaktivnih tehnologij bodo udeleženci ustvarili lasten tkani izdelek ter spoznali, kako je mogoče mikrospremembe v prevodnosti pretvoriti v zvok z uporabo digitalnega sintetizatorja na mobilnem telefonu ali analognega sintetizatorja in zvočnika. Brez računalnikov in zaslonov – le roke, vlakna in nastajanje novih zvočnih pokrajin.

Zvočna dimenzija postane močan medij za globlje, bolj visceralno doživljanje. Zvok odmeva v notranjih, pogosto neraziskanih območjih človeške izkušnje ter vzbuja občutke in odzive, ki jih zgolj vizualni dražljaji ne morejo doseči. Tkana struktura tako postane instrument in prostor dialoga med ustvarjalcem, materialom in zvokom.

Delavnica vključuje predstavitev umetniškega raziskovanja kolektiva OBOT, praktični del tkanja, eksperimentiranje s prevodnimi vlakni ter skupinsko zvočno improvizacijo, v kateri tekstilne strukture vstopajo v interakcijo s sintetizatorji.

Inner Textures je projekt Zoe Romano, craftivistke in umetnice, katere praksa prepleta odprto oblikovanje, intersekcionalne tehnologije in družbene inovacije. Po študiju filozofije na Univerzi v Milanu svoje konceptualno razmišljanje povezuje s konkretnim eksperimentiranjem ter raziskuje poetične in politične razsežnosti ustvarjanja.

A Freak in the Creek avtorja Aleksandra Tendjera je multiisenzorna instalacija, ki skozi zvok in dotik raziskuje človekovo povezanost z vodo. Postavljena je ob živem rečnem okolju in udeležence vabi, da reko doživijo neposredno – skozi njeno gibanje, teksture, ritme in vibracije.

Z uporabo podvodnih naprav za poslušanje in nosljivih taktilnih elementov instalacija podvodne zvoke reke pretvarja v nežne telesne občutke. Ko obiskovalci sedijo ali stojijo ob vodi, subtilni impulzi na koži ustvarjajo izkušnjo, ki deluje hkrati meditativno in nekoliko nenavadno.

S pretvarjanjem okoljskega zvoka v dotik A Freak in the Creek ustvarja poglobljen prostor za pozorno poslušanje in čutno povezovanje z naravnim svetom.

Projekt Self Defense avtorice Karoline Żyniewicz je navdihnila knjiga Most Delicious Poison: The Story of Nature’s Toxins—From Spices to Vices avtorja Noah Whiteman (pa tudi druge sorodne publikacije), ki prikazuje, kako številni organizmi razvijajo obrambne strategije, ki jih lahko ljudje prevzamejo in prilagodijo kot širše razumljeno obliko samoobrambe.
Ob soočanju s sodobnimi globalnimi grožnjami Karolina vidi nujno potrebo po odpiranju dialoga o obrambnih praksah – tako telesnih kot psiholoških – ki temeljijo na poznavanju narave.
Takšno znanje, kot vsako drugo, prinaša tudi etično odgovornost. Kot je opozoril Paracelsus: odmerek določa, ali je nekaj strup ali zdravilo.
Karolino zanima, kako rastline, ki jih imamo za strupene, uporabljajo toksine v svojih življenjskih ciklih in v odnosih z drugimi vrstami ter kako lahko ljudje te toksine uporabljajo (ali zlorabljajo).
Njeno raziskovanje se osredotoča na meje in odmerke, ki določajo prehod med zdravilnim potencialom in nevarnostjo: na točko, kjer se rastlinska snov iz zaščitnega sredstva spremeni v smrtonosno orodje.

Projekt Self Defense se razvija hkrati na več ravneh:

1. Raziskovalno delo
Delo z izvirnimi viri ter posvetovanja z botaniki, fitosociologi in kemiki.
2. Delavnice in prenos znanja
Delavniške aktivnosti, ki se simbolno navezujejo na ljudsko tradicijo prenosa znanja v podeželskih skupnostih – znanja, ki so ga o moči rastlin in drugih organizmov nekoč hranile in prenašale naše babice in prababice. Pomemben del teh aktivnosti je tudi vezenje kot oblika tihega upora, navdihnjena s pričevanji žensk, ki so med vojno bivale v zakloniščih.
3. Ustvarjanje performativne instalacije odpora
Ta del projekta izhaja iz multisenzorne izkušnje v zaklonišču v Kranju ter iz zgodbe, ki jo je avtorica tam slišala. Pripoved govori o ženskah, ki so se med zračnimi napadi in bombardiranjem s šivanjem ter vezenjem spopadale s strahom in skušale svojim otrokom ustvariti občutek vsakdanjosti, medtem ko so same preživljale negotovost bivanja v zaklonišču med bombandiranjem. Pri nastajanju instalacije bodo uporabljeni zvoki in vibracije, posneti oziroma zasnovani na podlagi izkušnje zaklonišča. Pomemben element instalacije predstavlja tudi alarmna naprava, ki temelji na merjenju mejnih odmerkov izbrane rastlinske snovi glede na telesno težo posameznika. Prvi poskusi z raztopinami, namenjenimi uporabi v instalaciji, so potekali v okviru rezidence AreHolland v mestu Enschede na Nizozemska.

Projekt podpira poljsko Ministrstvo za kulturo in narodno dediščino.