Četrtek se je za nekatere začel zgodaj: že pred šesto uro zjutraj (5:45!) so se ob kavi in čaju zbrali najbolj pogumni udeleženci, ki so se odločili, da se s kuharjem Klemnom odpravijo na pot v neznano. Še zadnjič so preučili karto in pričeli s pohodom na planino za skalo. Dobro uro za tem so trato začeli naseljevati bolj tradicionalno naravnani PIFovci, ki so si izbrali skoraj vsakoletno aktivnost, pohod na Krnska jezera z Nežo.
Udeleženci so mojstri večopravilnosti, zato so med tradicionalnim pohodom mimogrede izvedli še Waaaater Walkshop. Vivian je s svojim projektom želela sodelujočim omogočiti upočasnitev tempa v sicer hektičnem vzdušju PIFcampa. »Walkshop omogoča raziskovanje, razumevanje, občutenje in vzpostavljanje povezave z okoljem preko hoje,« zapiše na začetku knjižice, ki jo je ustvarila na PIFcampu. »V beležnici ti bom zastavljala vprašanja in te povabila k risanju, a ne pozabi, da je to le vodnik, ki ti bo pomagal pri odkrivanju in občutenju.«
Pomemben del Vivianine delavnice hoje predstavlja skupnostno arhiviranje – vsak izmed udeležencev prejme beležnico, v katero zapisuje/vrisuje občutja in razmisleke. Iz arhiva smo med dvanajstimi knjižicami izvlekli tisto, na kateri je pisalo »Becca«. Ker PIFlog vedno preveri pri viru, smo Becco povprašali po izkušnji. »Ob čudovitem jezeru smo odprli beležnico in se poglobili v vodo, v obliko valov, kot se izrisujejo na gladini. Vivian je zanimalo tudi, kako slišimo vodo – bili smo ob jezeru, ki je sicer mirno. Zvoke so občasno proizvajali le kopalci, ki so skakali v jezero, kljub temu pa je bila izkušnja izjemno pomirjujoča.« Tudi listanje po knjižici v soavtorstvu Vivian in Becce je bila pomirjujoča izkušnja.
Do kosila (jota!) so pohodniki že prispeli v bazo in se počasi pomešali med ostale udeležence. Nekaj radovednežev se je medtem na trati že nabralo okrog Seamusa na predstavitvi mini prenosnih enot, Datapods, sintetizatorjev zvoka, na katere se lahko priključi različne senzorje. Kmalu zatem se je deseterica udeležencev zbrala pod baldahinom, zagrela spajkalnike in se pod budnim očesom Line in Manuja lotila sestavljanja syntha na delavnici Fantasía. Vajeti sta nato prevzela Iván in Julia, ki sta iz šole na daljavo PIFovce po korakih vodila v procesu programiranja pravkar izdelanega sintetizatorja. Celopopoldanska delavnica je bila (preverjeno!) primerna tudi za popolne začetnike, ki so si tako izdelali svoj prvi programabilni synth, s katerim bodo doma lahko preganjali PIFnostalgijo.
Po PIFcampu se je istočasno začela čisto potiho razlegati zvočna milina in nas pripeljala pod drevo. Tam je Tilen postavil prenosno ozvočenje na baterije in na jamu zbral kolege, navdušence nad sintetizatorji, ki so priredili čudovito glasbeno podlago za poležavanje, aktivno poslušanje, pa tudi manjša ročna opravila (npr. sestavljanje podaljškov ali tiho tipkanje PIFloga).
Istočasno je pod šotorom potekalo potovanje po zgodovini terenskega snemanja z vodičem Niklasom, ki ste ga že spoznali v enem izmed prejšnjih zapisov. Med zainteresiranim poslušalstvom se je razvila iskriva debata, ki so jo podkrepili s poslušanjem primerov in deljenjem nasvetov in namigov.
Še svetlo nebo nad nami so popoldan preletavali droni, s katerimi je Marko skeniral del toka reke Soče v okolici PIFcampa. Beleženje Trente je del njegovega večletnega projekta ISOLAB, o katerem boste več izvedeli v kratkem dokumentarnem filmu, ki ga je v času našega bivanja v Soči posnela PIFvideo ekipa.
Pod bližnjim šotorom se je tik pred večerjo nabralo nekaj prostih live coderjev, ki so na delavnici s Karlom spoznavali nove dimenzije kodiranja glasbe v živo v C-ju v okolju CLAVM (C Language Audio Virtual Machine). Karl nam je o poteku delavnice povedal naslednje: »Gre za kodiranje v živo v starodavnem jeziku, ki se še vedno povsem neopazno uporablja po vsem svetu, C-ju. Na delavnici postopoma pokažem, kako ustvariti vedno bolj sofisticirane glasbene procese, začenši s preprostimi signali in matematičnimi operacijami. Na začetku se spoznamo z osnovami digitalno generiranega zvoka, digitalnim procesiranjem signalov in osnovnimi matematičnimi funkcijami. Nato se preizkusimo v kompoziciji glasbe s parametrizacijo, strategijami mapiranja parametrov, generiranjem vzorcev in efekti. S plastenjem funkcionalnih abstrakcij začnemo poslušati glasbo, ki odstopa od pričakovanj, povezanih z živim kodiranjem v tako nizkem jeziku. Na koncu v živo kodiramo glasbo v C-ju.«
Po večerji se je odisejada petega dne PIFcampa nadaljevala s covid testi (vsi negativni!) in enim izjemnim dogodkom za drugim. Najprej se je Bernhardu uresničila dolgoletna želja: izvedel je laserski šov na največji steni v okolici PIFcampa. V steno epskih razsežnosti (vsaj za vasico Soča) ob košarkarskem igrišču so se usmerili prav vsi pogledi PIFudeležencev (ocena je sicer zgolj odokativna) in uživali v 30-minutnem hipnotičnem AV performansu.
Svojevrstno odisejado je doživljal tudi Blaž, človek izpod kupole, ki je v četrtek končno dobil priložnost (faktor vremena + faktor človeške pozabljivosti), razpostavil zvočnike v sferični zvočni sistem in mimoidoče (na trasi košarkarsko igrišče-terasa) povabil k poslušanju. Žal je bila to najdlje trajajoča seansa v ambisonični kupoli, saj so v naslednjih dneh PIFcamp spet obiskale dežne kaplje.
Neutrudni PIFovci so se organizirali in le nekaj minut po Bernhardovem nastopu vzpostavili AV jam pod šotorom. Glasbenike na sintih in v različnih live coding okoljih je z vizualijami spremljal Aljoša. Na precej masivnem sistemu, ki ga med drugim sestavljajo osciloskop, stara video kamera in video mikser (tega je Luka potegnil iz škatle z napisom »obsolete video …«), je ustvaril odličen vizualni poudarek energični glasbi izpod prstov usklajenih performerjev. Vzdušje v šotoru je bilo tako dobro, da se je vaša najljubša medijska ekipa (fotograf Simão in zapisnikarka Katja) odločila preseliti svojo pisarno kar v center dogajanja. Zabavo so predčasno (ob 1:00) zaključili organi reda in miru.
Po pogovoru z Urošem so se policisti strinjali, da bo najbolje, če se zabavo premakne pod pokrito teraso. Udeležencem ni potrebno dvakrat reči, novo prizorišče je bilo pripravljeno v roku enega piva. Najbolje, da o epskih razsežnostih ne izgubljamo besed, dovolj bosta dve: breakfast rave. V naslednjih dneh preberite še, kako so se udeleženci nato odpravili na obvezni pohod in začeli s pripravami na odprto soboto. Po vsem zapisanem ne moremo zaključiti drugače kot z izjavo načelnice tabora, Ree, ki smo jo v petek popoldan povprašali po počutju: »OK sem. Včeraj je bil tak umirjen dan.« <3