Avtor: malina

A Freak in the Creek avtorja Aleksandra Tendjera je multiisenzorna instalacija, ki skozi zvok in dotik raziskuje človekovo povezanost z vodo. Postavljena je ob živem rečnem okolju in udeležence vabi, da reko doživijo neposredno – skozi njeno gibanje, teksture, ritme in vibracije.

Z uporabo podvodnih naprav za poslušanje in nosljivih taktilnih elementov instalacija podvodne zvoke reke pretvarja v nežne telesne občutke. Ko obiskovalci sedijo ali stojijo ob vodi, subtilni impulzi na koži ustvarjajo izkušnjo, ki deluje hkrati meditativno in nekoliko nenavadno.

S pretvarjanjem okoljskega zvoka v dotik A Freak in the Creek ustvarja poglobljen prostor za pozorno poslušanje in čutno povezovanje z naravnim svetom.

Projekt Self Defense avtorice Karoline Żyniewicz je navdihnila knjiga Most Delicious Poison: The Story of Nature’s Toxins—From Spices to Vices avtorja Noah Whiteman (pa tudi druge sorodne publikacije), ki prikazuje, kako številni organizmi razvijajo obrambne strategije, ki jih lahko ljudje prevzamejo in prilagodijo kot širše razumljeno obliko samoobrambe.
Ob soočanju s sodobnimi globalnimi grožnjami Karolina vidi nujno potrebo po odpiranju dialoga o obrambnih praksah – tako telesnih kot psiholoških – ki temeljijo na poznavanju narave.
Takšno znanje, kot vsako drugo, prinaša tudi etično odgovornost. Kot je opozoril Paracelsus: odmerek določa, ali je nekaj strup ali zdravilo.
Karolino zanima, kako rastline, ki jih imamo za strupene, uporabljajo toksine v svojih življenjskih ciklih in v odnosih z drugimi vrstami ter kako lahko ljudje te toksine uporabljajo (ali zlorabljajo).
Njeno raziskovanje se osredotoča na meje in odmerke, ki določajo prehod med zdravilnim potencialom in nevarnostjo: na točko, kjer se rastlinska snov iz zaščitnega sredstva spremeni v smrtonosno orodje.

Projekt Self Defense se razvija hkrati na več ravneh:

1. Raziskovalno delo
Delo z izvirnimi viri ter posvetovanja z botaniki, fitosociologi in kemiki.
2. Delavnice in prenos znanja
Delavniške aktivnosti, ki se simbolno navezujejo na ljudsko tradicijo prenosa znanja v podeželskih skupnostih – znanja, ki so ga o moči rastlin in drugih organizmov nekoč hranile in prenašale naše babice in prababice. Pomemben del teh aktivnosti je tudi vezenje kot oblika tihega upora, navdihnjena s pričevanji žensk, ki so med vojno bivale v zakloniščih.
3. Ustvarjanje performativne instalacije odpora
Ta del projekta izhaja iz multisenzorne izkušnje v zaklonišču v Kranju ter iz zgodbe, ki jo je avtorica tam slišala. Pripoved govori o ženskah, ki so se med zračnimi napadi in bombardiranjem s šivanjem ter vezenjem spopadale s strahom in skušale svojim otrokom ustvariti občutek vsakdanjosti, medtem ko so same preživljale negotovost bivanja v zaklonišču med bombandiranjem. Pri nastajanju instalacije bodo uporabljeni zvoki in vibracije, posneti oziroma zasnovani na podlagi izkušnje zaklonišča. Pomemben element instalacije predstavlja tudi alarmna naprava, ki temelji na merjenju mejnih odmerkov izbrane rastlinske snovi glede na telesno težo posameznika. Prvi poskusi z raztopinami, namenjenimi uporabi v instalaciji, so potekali v okviru rezidence AreHolland v mestu Enschede na Nizozemska.

Projekt podpira poljsko Ministrstvo za kulturo in narodno dediščino.

Plesalec in koreograf Jorge Guevara, ki ga vodi želja po premoščanju vrzeli med kodiranjem (tehnologijo) in utelešenimi praksami (plesom), bo na PIFcampu predstavil svoj projekt, ki ga razvija v sodelovanju z Naotom Hiedo. Osnovno orodje projekta je Hydra j.s., platforma za živo kodiranje vizualne umetnosti, v povezavi s plesom in telesno izraznostjo. Edinstveno okolje PIFcampa zagotavlja idealen prostor za raziskovanje prepletanja kode in telesnosti, iskanje povezav z naravo in sodelovanje z drugimi udeleženci. Med kampom bosta izkoristila priložnost za eksperimentiranje in oblikovala delavnico, ki jo pripravljata za svojo prihajajočo predstavo.

Zasnova delavnice:

Uvod v Hydro (1-2 uri): Kodiranje s Hydro, ustvarjanje abstraktnih slik in “telesnih filtrov” z uporabo uporabniku prijaznih spletnih vmesnikov. Predhodne izkušnje s kodiranjem niso potrebne.

Utelešena praksa (1-2 uri): Raziščite utelešanje objektov in povezovanje z naravo skozi performativne prakse.

Tovrstne prakse ponujajo brezhibno združitev tehničnih (živo kodiranje) in telesnih praks, kar spodbuja globljo povezavo s samim seboj in naravnim svetom. Delavnica se bo zaključila z javno debato, ki ponuja priložnost za razmislek in deljenje izkušenj. Prispevek udeležencev bo neprecenljiv doprinos k projektu kodiranja in telesnosti, ki vključuje nastop v Kinu Šiška v Ljubljani 30. avgusta 2024.

Foto: Urška Boljkovac/Kino Šiška

Projekt podpira Flanders.

Živite v državi kjer pogosto dežuje in imate radi sintetizatorje zvoka, vendar nočete skladati svoje glasbe? Jessica Stanley je raziskovalka, ki dela z e-tekstilijami in ima rešitev za vas: dežni plašč, ki ustvarja zvok, ko nanj padejo dežne kaplje. Na PIFcampu bo eksperimentirala z različnimi fleksibilnimi in tekstilnimi vlažnostnimi senzorji, pri čemer bo uporabila mešanico hidrofobnih (vodoodpornih) in hidrofilnih (popolnoma nevodoodpornih) tkanin za premikanje vode skozi senzorje in ustvarjanje zanimivih zvokov. Ti bodo nato povezani s preprostimi analognimi sintetizatorskimi vezji in integrirani v dežni plašč, s katerim bo mogoče ustvarjati lastno zvočno kuliso med sprehodom v dežju.

Jessica je trenutno podoktorska raziskovalka v Združenem kraljestvu, kjer deluje na raziskovalnih projektih s področja medicine, ki združujejo tekstil in elektroniko. Hkrati goji močan interes do raziskovanja tekstila za ustvarjanje zanimivih vmesnikov za elektronske naprave, in projektov, ki elektronske naprave naredijo dostopne širši javnosti. V sklopu svojega prvega obiska PIFcampa se veseli sodelovanja z drugimi, ki imajo več izkušenj na področju avdio elektronike, ter deljenja svojega znanja o e-tekstilijah z drugimi.

Vsakič, ko pogledamo v zvezdnato nebo, gledamo v preteklost. Bolj kot raziskujemo vesolje, bolj potujemo nazaj v času. Astronomska opazovanja globokega časa temeljijo na spektroskopiji zelo oddaljenih objektov, ki oddajajo ali absorbirajo vidno svetlobo, kot so zvezde, galaksije in črne luknje. Z mikrovalovnimi emisijami, kozmičnimi žarki in izbruhi gama žarkov iz supernov in drugih prehodnih objektov lahko prav tako sledimo oddaljenim časom, vendar so te emisije bolje zaznane iz vesolja.

V svojem trenutnem raziskovalnem projektu, ki se je začel med rezidenco Astronomia v gorah na Portugalskem in v Observatoriju Haute Provence v Franciji, umetnica Katarina Petrović raziskuje materialne in nematerialne načine potovanja v globoke kozmične čase. Med PIFom bo raziskovala sledove globokega časa, ki jih je moč zaznati iz tal, lomila sončno svetlobo za opazovanje sončnih spektralnih absorpcij v realnem času in poskušala snemati kozmične žarke s CCD slikovnimi senzorji. Za iskanje in poslušanje kozmičnega radijskega šuma, ki prihaja iz središča Mlečne ceste, bo uporabila anteno iz majhne magnetne zanke; ter iskala zvezdni prah ali mikrometeorite – zelo majhne delce meteoritov, ki ostanejo od večjih kosov, ki gorijo v Zemljini atmosferi.