Fransisca Tan je avstrijska oblikovalka kulinaričnih izkušenj z raznolikim izkušnjami s področja kognitivnih znanosti, komunikacije, gastronomije in medijske tehnologije. Z globoko zakoreninjeno strastjo do raziskovanja in kuriranja transformativnih človeških izkušenj, Fransisca uporablja senzorično moč hrane kot svoje platno. Kot umetnica, kreativna producentka in vodja mednarodnih projektov, si prizadeva spodbujati povezave med posamezniki iz različnih okolij, pri čemer krepi pomembnost skupnosti in empatije.
K sodelovanju vabi vse udeležence, da se skupaj poglobijo v vprašanja. Kako hrana in okolje oblikujeta naše interakcije? Kakšen vonj in okus ima prihodnost (hrane), bo vključevala uporabo vseh naših čutov?
V sklopu kulinaričnega dogodka se bodo odvijali pogovori o različnih konceptih in izzivih, kot so živilski odpadki v odnosu z naravo, hekerski rituali in kulturne prakse v povezavi s hrano; pa tudi delavnice senzoričnega raziskovanja, ki presegajo tradicionalne kulinarične meje.
Približno 1000 različnih vrst netopirjev za lov, navigacijo in komunikacijo uporablja eholokacijo. Ultrazvočni signali, ki jih oddajajo netopirji, so človeškemu sluhu sicer nezaznavni, a jih z uporabo tehnologije lahko upočasnimo in prilagodimo naši percepciji. V sklopu PIFcampa bo Rodolfo Acosta Castro vodil delavnico, na kateri bodo udeleženci izdelali detektorje netopirjev in jih ob reki Soči iskali pozno v noč.
Ni netopirjev? Ni panike! Namesto pravih netopirjev lahko uporabimo tudi square-wave sintetizator zvoka.
Letos bomo pregledali dokumentacijo prejšnjih PIFcampov, kar si lahko zamislimo, zberemo in povežemo ter strnemo pod okrilje PIFood – ideje, eksperimente, uspehe in neuspehe povezane s hrano. Cilj je bodočim eksperimentatorjem posredovati informacije o preteklih aktinovnostih in letošnjim udeležencem ponuditi priložnost, da poustvarijo nekaj materiala v užitni obliki, kot so fermentirane korespondence in prebavljive ideje; razmišljati, reagirati in sodelovati z njim iz novih perspektiv. Pri tem se bomo posvetili tudi (razdrobljenim in ne v tem vrstnem redu) vprašanjem, kot so:
Kako se lahko povežemo s hrano in skozi hrano; z okoljem, ki nam daje hrano? Kako si skozi hrano lahko zamislimo oskrbo? Kako lahko razmišljamo o hrani kot o Drugem? Kaj se lahko naučimo iz konceptov, ki jih povezujemo s hranoto, v povezavi s kolektivnim pogledom na svet? Kakšno vlogo imata znanost in umetnost pri tem, kako uživamo, prebavljamo in hranimo naravni in družbeni svet, v katerem živimo? Kakšno hranilno vrednost nosi PIFcamp za lakoto domišljije?
Obudili bomo spomine in ponovno artikulirali nabiralniške sprehode, alternativne »club mate« fermentacije, limetine panirje, kruhke iz kislega testa, kavne kotičke, DIY inkubatorje za natto in tempeh, delavnice na odprtem ognju, koktajle s kombučo in sirupi, PIFnike (aka piknike), delavnice kuhanja piva in še več.
Glavne sestavine vsega naštetega so bili in ostajajo ljudje. Spomnili se bomo tudi preteklih udeležencev, raziskali njihovo delo in kaj je vplivalo na njihove PIFood aktivnosti, hkrati pa se bomo poskušali povezati s tistimi, ki fizično ne bodo prisotni, in se z njimi pogovarjali o diva večerjah, durain festivalih, žarih na plaži, obiskih destilarne, sadju v razsutem stanju, zidani gradnji in še čem.
Izvedeli bomo, kako je koncept PIFood nastal v sodelovanju z DiNaConom in kako je sodelovanje s PIFcamp kuhinjo oblikovalo njegovo identiteto. Udeleženci so vabljeni, da pomagajo pri pripravi dokumentacije, da vanjo prispevajo svoje gradivo in spomine, nove poglede nanjo, reinterpretacije ter ideje, poskuse, povezave… Prostor bo odprt za izmenjavo jedi, receptov in porajajočih vprašanj. Končna dokumentacija bo objavljena na blogu PIFood.club, potencilni sodelujoči pa se lahko že sedaj obrnejo na Ahaca (ahac@drmr.si) in se dogovorijo o načinih sodelovanja.
V spomin na pokojnega, a nikoli pozabljenega Daria, botra in inspiracije projekta PIFood <3
Prvotna ideja Niklasa Reppela je bila izdelati naglavni binauralni mikrofon. Ker so komercialni modeli precej dragi, si z njimi ne upamo zares eksperimentirati (spuščanje mikrofona v razpoko ali sotesko ali pa izpostavljanje dežju velikokrat ne pride v upoštev).
Po drugi strani pa so kakovostne mikrofonske kapsule relativno dostopne. “Zakaj bi morala biti referenca vedno človeška glava? Kaj če naredim nekaj bolj modularnega in izdelam niz mikrofonov v obliki ušes, ki jih lahko prilepim na karkoli? To bi mi omogočilo raziskovanje zvoka iz perspektive nečloveških entitet, kot so čajniki, rastline ali mostovi, ob hkratnem ohranjanju določene binauralne kakovosti.”
Dejansko se zdi, da je opazovanje sveta iz perspektive predmetov – in ne zgolj človeka – nedavni trend v raziskavah uporabniške izkušnje (na primer). Če lahko naredimo, da stvari govorijo, bi morali biti sposobni narediti tudi, da stvari poslušajo, kajne?
Letošnji Niklasov projekt bo torej usmerjev v produkcijo nenavadno oblikovanih mikrofonov iz kakovostnih kapsul, ki jih bo pritrdil na različne predmete v okolici. To mu bo omogočilo raziskovanje zvočnega sveta iz perspektive, ki ni povsem človeška. S posnetim materialom ter z uporabo svojega lastnega programskega jezika za kodiranje v živo Mégra, bo ustvaril potopitvene zvočne pokrajine, ki jih bo mogoče slišati v kupoli za potopitveni zvok.
“Inspired by the convergence of cultures and its consequences, especially as a result of queerness and diaspora, my work is critical of spacetime with an emphasis on performance. This criticality is culminating in something I am calling the non-durational. The non-durational is a lens of critique I am developing that is informed by relativity and existential philosophies. It can be put onto a variety of different subjects, including sexuality, language, and art. It is inspired by notions like assembly theory, eternal recurrence, intersectionality, a number of queer theories, durée, amor fati, and Dasein. It is like the word “queer” at times–adjectival in nature. My current practice aims to make observations and form language and material to explore the non-durational, an endlessness that is contingent upon power.“
Martin Mušič načrtuje oblikovanje uporabnega keramičnega izdelka z zgodbo, povezano s Soško dolino. Nato bo s tehniko 3D tiska izdelal prototip, iz katerega bo izdelal odlitek iz mavca, v katerega bo ulil tekočo glino, ki se jo bo dalo žgati v zunanji peči, ki jo bo tekom PIFcampa zgradil iz lokalno pridobljenih materialov. Svojemu projektu želi dodati dodatno vrednost in ustvariti zgodbo z lokalno povezavo.
Maggie Kane je lansko leto v okviru PIFrezidence vodila skupino umetnikov pri gradnji prostostoječega lesenega arkadnega kabineta, ki vključuje interaktivni krmilnik, Raspberry Pi in digitalni zaslon. Na letošnjem PIFcampu bo nadaljevala projekt integrirane skupne gradnje, pri čemer se bo z udeleženci osredotočila na digitalno pripovedovanje zgodb in (ponovno) uporabo recikliranih materialov. Arkadni kabinet bo nadgradila z delavnico, na kateri se bodo udeleženci naučili osnovne HTML igre in raziskovali kako osebne zgodbe, spomine ali izkušnje vključiti v interaktivno igro z uporabo odprtokodne platforme Bitsy.
V Eksperimentalni Scoby terapiji, ki jo pripravljata Nastja Ambrožič in Celeste Sanja Smareglia se obiskovalec v ležečem stanju prepusti potopitveni izkušnji pod kupolo Blaža Pavlice. V udobju oblazinjenega ležišča, zvoka, ki se bo širil iz e-tekstilnih DIY zvočnikov všitih v blazine in animacij, ki se bodo razprostirale prek projekcijskega platna na vrhu kupole bo uporabnik stopil v stik s simbiotskim organizmom SCOBY. Kapacitativni senzorji, narejeni iz SCOBY paste, povezani z vmesnikom OctoSens ter drugi senzorji, ki razberejo fiziološke spremembe, bodo skupaj s terapevtskim izkustvom tvorili ključen del terapevtskega izkustva. Signali, razbrani iz senzorjev bodo pretvorjeni v zvočne frekvence in barvite vizualizacije. Eksperimentalna terapija bo meditativen, hipnotičen pogovor človeka in bakterij, čutni ples zvoka in vizualij v ambientalnem zatišju kupole.
Potopitvena izkušnja temelji na uporabi SCOBY, živega simbiotskega organizma bakterij in kvasovk, ki se običajno uporablja za fermentacijo čaja pri priljubljeni pijači kombuči. V našem primeru bomo SCOBY uporabili kot senzor, saj ima sposobnost zaznavanja sprememb v okolju, kot npr. prevodnost kože. Vrednosti, zbrane prek senzorjev, bodo pretvorjene v zvočne in vizualne signale, katerih učinki se bodo recipročno zrcalili v nadaljnjih vrednostih merilnikov. Znotraj eksperimentalne terapije se bo vzpostavila komunikacijska zanka.
Nejc Trampuž, multimedijski umetnik mlajše generacije iz Slovenije, pripravlja delavnico ustvarjanja s pomočjo orodij umetne inteligence, katerih se poslužuje pri svojem ustvarjanju zadnjega leta in pol. Predstavil bo predvsem orodja, ki omogočajo generiranje animacij: odprtokodni Stable Diffusion (Deforum, ControlNet) v Automatic 1111 WebUI. Delavnica bo tudi prostor za deljenje znanj ostalih udeležencev ter za debato o družbi prihodnosti, ki nam jo prinaša umetna inteligenca na eni, ter ekološka grožnja na drugi strani.
Poleg delavnice je Trampužev cilj na PIFcampu delati na svojem projektu z delovnim naslovom Najprej moramo prisluhniti drevesom, ki nastaja pod okriljem delovne štipendije slovenskega Ministrstva za kulturo. Nastajajoči kratki eksperimentalni generativni animirani film, ustvarjen z asistenco umetne inteligence – tako scenarija, kot animacij – bo reflektiral družbene situacije v odnosu do okolja in ekosistema in snoval ter predstavljal sonaravne in trajnostne načine bivanja.
Projekt preko spekulativne fikcije prevprašuje ekosistem in geološke formacije reke Soče in vpliv antropogenih faktorjev. Strugo ledeniške reke je voda oblikovala tisočletja v izjemne geološke formacije. V zadnjem času je vodostaj reke nizek zarad pogostih poletnih suš. S pomočjo 3D skeniranja in fotogrametrije bosta umetnici ustvarili digitalna razširitev pokrajine Soče s posebnim poudarkom na suhi strugi in ledeniških kamninah. Fizična pokrajina bo v digitalno prenesena s pomočjo senzorjev, ki bodo v realnem času beležili različne parametre (npr. zvok pokrajine, nivo vode, onesnaženost, padavine), kar bo posledično povzročalo popačenja in deformacije v digitalnem prostoru.
Duo Swamp_Matter sestavljata Eva Garibaldi (oblikovalka, raziskovalka) in Ana Laura Richter (interdisciplinarna umetnica, dramaturginja). Zanimajo ju predvsem ekološke teme; klimatske spremembe in vpliv Antropocena na ekosisteme, njuna umetniška praksa pa preizprašuje odnos ljudi do okoljskih sprememb, predvsem v konteksu geološkega časa skozi specifične obrobne in kapitalistično neproduktivne pokrajine. Delujeta na preseku fizičnega in digitalnega.
