Libi Rose Striegl nadaljuje svoje raziskovanje energetskih sistemov z majhno porabo, ki jih gradi iz najdenih in rabljenih materialov. Pri tem jo vodijo zanimanje za krožno gospodarstvo, prakse ponovne uporabe, popravljanja in predelave ter fascinacija nad »scavenger« estetiko postapokaliptične fikcije. Projekt izhaja iz dolgoletnega nelagodja zaradi količine elektronskih odpadkov, ki nastajajo pri tehnološko usmerjeni umetniški produkciji in ustvarjanju. Umtnica se sprašuje, ali je mogoče tehnološko prakso graditi na načelu zadostnosti namesto izobilja.
V prejšnjih delih iz serije je Striegl raziskovala uporabo fotovoltaične energije s sončnimi celicami, pridobljenimi iz odsluženih komercialnih izdelkov ter kemijske energije, ki jo zagotavljajo preproste slanovodne baterije. Oba vira energije se uporabljata za napajanje kratkodosegovnih FM-oddajnikov in žarnic. Na PIFcampu bo umetnica nadaljevala raziskovanje na področju mehanskega pridobivanja energije z izdelavo delujoče vodne turbine iz najdenih delov. Turbina bo povezana s preprostim enosmernim motorjem, predelanim v nizkonapetostni dinamo, ki bo proizvajal električno energijo za polnjenje prenosne baterije.
Projekt izhaja iz zamišljenega sveta, v katerem so deli vedno na voljo, energijo je mogoče zlahka pridobivati, znanje pa je splošno dostopno. Z delovanjem znotraj teh omejitev Striegl nadaljuje svojo prakso ponovne uporabe in skozi pridobivanje energije iz razpoložljivih virov preizkuša svoje znanje fizike in elektronike. V ospredju projekta je vprašanje: kako je videti tehnologija, ki uporablja le toliko energije, kolikor je je v resnici potrebno?
Projekt nadgrajuje prejšnji deli iz iste serije, SOLfm in A (semi) poetic meditation on salt and power that has no name, ki sta nastala v okviru tretje in četrte edicije konference Digital Naturalism DINACON. Tudi prihodnje različice in postavitve se bodo odzivale na kraje in okoliščine, v katerih bodo nastajale, ter se prilagajale lokalnemu okolju in materialom, ki bodo tam na voljo.