V torek zjutraj smo se odpravili na daljši pohod na Travnik z izhodiščem Pod Zjabci nad vasjo Soča. Vzpon je splaniral in vodil Dario Cortese, ki je izlet tudi popestril z izobraževanjem o divjih rastlinah in njih koristih/slabostih. Bajto smo zapustili nekje okoli pol osmih v jutru, za pohod pa se je odločilo kar osemnajst ljudi. Še parkirali smo na izhodišču in pričeli s strumnim korakanjem v četici. Najprej smo prečkali potoček, nato pa se začeli lahkotno vzpenjati po serpentinasti poti.
K sreči je pot do Planine za skalo speljana po gozdu, na senčni strani. Do Planine za skalo smo potrebovali dve uri hoda, na vrhu pa smo si privoščili kar dolg postanek za malico in crkljanje pajkov. Na tej točki sta se od skupine poslovili dve pohodnici, ki sta se odločili za vrnitev v kamp. No, med pohajanjem pa nas je Dario oplemenitil tudi z zanimivimi podatki o določenih rastlinah, tako strupenih kot užitnih. Zdaj vemo, da lahko pokončamo odraslo človeško bitje zgolj z za riž velikim delom rastline, ki se kliče Preobjeda. Poleg tega pa se na poti lahko okrepčamo z mnogimi rastlinami kot so Kopitnik, Zajčja detelja, Sladki koren, Kromač, itd. Če je bilo na poti česa dovolj, je bilo to rastja, dolina po kateri smo hodili se vendar ne kliče Travniška dolina brez razloga! Na žalost je mulatjera, ki vodi skozi dolino nekoliko opuščena, je pa dobro, da to prispeva k manjšemu obisku planincev za večji posameznikov užitek. Pa smo vseeno nadaljevali po brezpotju. Ko smo se docela naužili razgleda proti Bavškemu Grintavcu, Kaninom ter Jalovcu smo se začeli vzpenjati po travniku navzgor. Pot je presekal tudi kratek a sladek, strm vzpon zaščiten z zajlami, ki je nekoliko popestril celoten pohod. Zaradi vlage je bila trava neverjetno spolzka in zatorej nekoliko nevarnejša za zdrs. Pot nas je prijazno popeljala tudi mimo korita z vodo, kjer se je marsikdo osvežil. Naprej smo hodili po čudovitem, pisanem travniku polnem Turske preobjede, ki je seveda smrtno nevarna, a zelo lepa rastlinica. Poskakovali smo iz skale na skalo, obirali borovnice, občudovali (a ne trgali!) Planike in presenetljivo srečali še dva planinca, ki pa sta nam povedala, da je pred nami še kar nekaj poti, če želimo doseči vrh Travnika. S tem na dlani smo se odločili, da nadaljujemo pohod zgolj do konca Travniške doline, kjer se lahko vsaj majčkeno razgledamo. Razgled na Travnik, Plaski Vogel, Vršac, Čelo in Krn je popestrilo tudi požvižgavanje svizcev, predvsem pa vsa hrana, ki smo jo znosili s seboj. Na tej točki lahko omenim tudi okusen Rumeni muškat, ki ga je s sabo prinesel eden izmed udeležencev pohoda. Po navadi se v gorah vedno spije več piva kot vina, zanimivo pa vino tudi ravno tako prija kot okrepčilo.
No, pot je bila seveda nadvse zabavna, vseeno pa je terjala svoje žrtve. To so bili namreč čevlji ene izmed udeleženk, ki so poponoma razpadli. Doba desetih let in nekajletna neuporaba čevljev je terjala svoje, predvsem pa tudi način izdelave (brizganje) za katerega je značilno, da čevelj popolnoma razpade, ko doseže vrhunec svoje uporabe. Nič zato, vseeno smo vsi uspešno prehodili cca. osemurni sprehod, nekateri bolj, nekateri manj nasmejanih obrazov. Po pohodu smo se nagradili s pivom, trije uživači pa smo se še, za češnjico na vrhu smetane, dodatno osvežili s skokom v Sočo.
Foto: Katja Goljat
