Kategorija: Udeleženci

Libi Rose Striegl nadaljuje svoje raziskovanje energetskih sistemov z majhno porabo, ki jih gradi iz najdenih in rabljenih materialov. Pri tem jo vodijo zanimanje za krožno gospodarstvo, prakse ponovne uporabe, popravljanja in predelave ter fascinacija nad »scavenger« estetiko postapokaliptične fikcije. Projekt izhaja iz dolgoletnega nelagodja zaradi količine elektronskih odpadkov, ki nastajajo pri tehnološko usmerjeni umetniški produkciji in ustvarjanju. Umtnica se sprašuje, ali je mogoče tehnološko prakso graditi na načelu zadostnosti namesto izobilja.

V prejšnjih delih iz serije je Striegl raziskovala uporabo fotovoltaične energije s sončnimi celicami, pridobljenimi iz odsluženih komercialnih izdelkov ter kemijske energije, ki jo zagotavljajo preproste slanovodne baterije. Oba vira energije se uporabljata za napajanje kratkodosegovnih FM-oddajnikov in žarnic. Na PIFcampu bo umetnica nadaljevala raziskovanje na področju mehanskega pridobivanja energije z izdelavo delujoče vodne turbine iz najdenih delov. Turbina bo povezana s preprostim enosmernim motorjem, predelanim v nizkonapetostni dinamo, ki bo proizvajal električno energijo za polnjenje prenosne baterije.

Projekt izhaja iz zamišljenega sveta, v katerem so deli vedno na voljo, energijo je mogoče zlahka pridobivati, znanje pa je splošno dostopno. Z delovanjem znotraj teh omejitev Striegl nadaljuje svojo prakso ponovne uporabe in skozi pridobivanje energije iz razpoložljivih virov preizkuša svoje znanje fizike in elektronike. V ospredju projekta je vprašanje: kako je videti tehnologija, ki uporablja le toliko energije, kolikor je je v resnici potrebno?

Projekt nadgrajuje prejšnji deli iz iste serije, SOLfm in A (semi) poetic meditation on salt and power that has no name, ki sta nastala v okviru tretje in četrte edicije konference Digital Naturalism DINACON. Tudi prihodnje različice in postavitve se bodo odzivale na kraje in okoliščine, v katerih bodo nastajale, ter se prilagajale lokalnemu okolju in materialom, ki bodo tam na voljo.

Animator in live coder Roger Pibernat bo pokukal v mikroskopski svet Soške doline ter vzorčil mikroorganizme, da bi jih s pomočjo kode pripravil do »plesa«. Z uporabo svojega programa za vizualno live coding animacijo Animatron bo ustvaril improvizirano živo animacijo, sestavljeno iz kolaža kratkih stop-motion zank mikroorganizmov, ki živijo v okoliški naravi. Pri tem ne bo poškodovan noben živ organizem.

Pripravil bo tudi delavnico, na kateri bodo običajne računalniške tipkovnice USB predelali v namenske krmilnike OSC (Open Sound Control).

Projekt Citlali Hernández Performing Captured Data izhajaja iz umetniškega raziskovanja osebnih podatkov, ki jih zajemajo in shranjujejoprevladujoči korporativni sistemi. Osredotoča se na sledenje gestam, kot so všečki, drsenje po zaslonu in kliki – drobnim telesnim gibom, ki se prevajajo v podatke in običajno služijo sistemom identifikacije. Projekt raziskuje, kako te digitalne informacije in njihove strukture povezati s fizičnimi gestami ter materialnostmi, prežetimi z osebnim in biografskim pomenom, ter na ta način iskati umetniške pristope, ki podatkom ponovno vračajo določeno stopnjo avtonomije.

Na PIFcampu bo Citlali predstavila prototip tega raziskovanja v obliki delavnice oziroma niza manjših akcij, v katerih bo prepletala delo s podatki, telesnim gibanjem in tehnološkimi sistemi. Pri tem bo izhajala iz metod, ki jih je že preizkušala, kot so Markovove verige in pretvorba besedila v govor (text-to-speech), pri čemer se bo zavestno izognila uporabi velikih jezikovnih modelov (LLM) in prednaučenih modelov korporativnih platform. Njen cilj je raziskovati umetniške načine ponovne uporabe informacij, ki jih ustvarjamo, ter povabiti PIFskupnost k sodelovanju in skupnemu premisleku o vprašanjih, ki se bodo odpirala skozi proces.

Kaj je Biodata?
Biodata je odprtokodna strojna in programska naprava, ki jo je prvotno ustvaril Sam Cusumano, njen razvoj pa neprekinjeno nadaljuje MolinoLab. Naprava pretvarja naravne bioelektrične signale živih organizmov (rastlin, gliv in živali) v MIDI-podatke v realnem času. Z namestitvijo elektrod na organizem zaznava subtilne spremembe električne prevodnosti – ki jih povzročajo dejavniki, kot so svetloba, voda ali dotik – in jih pretvarja v podatke.

Vsaka rastlina ustvarja svoje edinstvene melodije in oblikuje žive zvočne krajine, ki odražajo njeno aktivnost in vitalnost. Biodata rastlinam nikakor ne škoduje; preprosto »posluša« električne procese, ki v njih že potekajo.

Povezljivost in glasbena vsestranskost
Biodato lahko z računalnikom ali mobilnim telefonom povežete prek povezave Bluetooth ali kabla USB ter uporabite katerokoli aplikacijo ali DAW (Digital Audio Workstation) za pretvorbo MIDI-podatkov v glasbo v realnem času. Zahvaljujoč TRS MIDI-izhodu (mini-jack) lahko MIDI-informacije pošiljate neposredno v zunanji sintetizator ali modularni sistem Eurorack ter tako bioelektrične izraze rastlin vključite v katerokoli strojno glasbeno postavitev.

Biodata je popolnoma odprtokoden in prilagodljiv projekt, ki ga razvijalci redno posodabljajo. MolinoLab je Biodato skozi leta uporabil v številnih performansih in instalacijah ter raziskoval ustvarjalne možnosti glasbe, ki jo ustvarjajo rastline.

Delavnica: Naredi si Biodato
Na tej praktični delavnici bodo udeleženci izdelali svojo lastno napravo Biodata – od začetka do delujočega instrumenta. Med delavnico bomo spoznali osnove delovanja naprave, sestavili njene komponente in oživili lastno strojno opremo.

Kaj bomo počeli na delavnici?

Izdelava naprave: Sestavili bomo vse komponente Biodate ter spajkali in povezali potrebne dele, da bo naprava popolnoma delujoča. Ob koncu bo vsak udeleženec domov odnesel svojo delujočo Biodato.
Preizkušanje v živo: Senzorje bomo priključili na različne rastline in glive ter primerjali, kako posamezni organizmi ustvarjajo različne signale in kako se ti prevajajo v glasbene podatke.
Raziskovanje programske opreme: Predstavili bomo različne primere in orodja za pretvorbo prejetih podatkov v zvok in vizualizacije. Preizkušali bomo različne programe – od DAW-jev do vizualnih programskih okolij – ter bioelektrične informacije pretvarjali v interaktivne instalacije in sodelovalne performanse.

Delavnica je odprta za vse, ne glede na predznanje. Izkušnje z elektroniko ali programiranjem niso potrebne – dovolj sta radovednost in želja po eksperimentiranju. Ob zaključku bomo imeli priložnost ustvariti skupne instalacije ali performanse ter raziskati sodelovalni potencial tega fascinantnega mostu med naravo in digitalno umetnostjo.

***

Sinfonía Biótica – izkušnja v virtualni resničnosti

Kot del svojega raziskovalnega dela je MolinoLab razvil Sinfonía Biótica – izkušnjo v virtualni resničnosti, ki bioelektrične podatke rastlin in gliv vključuje v avdiovizualno kompozicijo v realnem času. V tej poglobljeni izkušnji bioelektrični signali živih organizmov usmerjajo nastajanje zvoka in vizualnih podob ter ustvarjajo sinestetično potovanje, v katerem narava postane skladateljica.
Sinfonía Biótica bo na voljo za ogled in preizkus med dogodkom Open Saturday. Ne zamudite priložnosti, da stopite v svet, kjer rastline in glive soustvarjajo glasbo in podobe, ki vas obdajajo.

Kakšno je tehnično delovanje ure in kako bi se lahko uglaševali na druge načine oblikovanja časa?

Projekt Coralie Gourguechon je eksperiment, ki poskuša sestaviti napravo za merjenje časa, ki bi omogočila drugačen pogled na čas. Naša telesa so uglašena na urne naprave – natančen ritem, temelječ na sekundi, ki ga omogoča nihanje kremenovega kristala. S pomočjo piezoelektričnosti kristal označuje vsako sekundo z 32.768 vibracijami – natančnim in vseprisotnim štetjem, ki ga je mogoče ponoviti kjerkoli.

Starejše tehnike oblikovanja časa so vključevale sledenje nebesnim telesom, kot so sonce, luna ali zvezde, kar je zahtevalo situirane naprave za lokalno merjenje časa. Sončne ure so zasnovane glede na svojo lokacijo; počasno gibanje sence ponuja neposredno, postopno izkušnjo gibanja sonca in poteka časa. Glede na njihovo velikost in razporeditev nekatere strukture za merjenje časa, kot sta Jantar Mantar v Indiji ali Stonehenge v Veliki Britaniji, ponujajo kolektivno ali telesno izkušnjo merjenja časa.

Tekom PIFcampa bo potekal eksperiment z gradnjo situiranih naprav za merjenje časa, ki bo združeval analogne in digitalne elemente. Na katere ritme se želimo uglasiti in kako želimo materializirati izkušnjo poteka časa v kontekstu doline Soče? Gre za eksperimentalni, praktični projekt, ki se bo razvijal skozi teden in bo predstavljen v obliki delavnice.

Coralie Gourguechon je oblikovalka in doktorska študentka programa Eksperimentalne raziskave skozi oblikovanje, umetnost in tehnologijo na Svobodni univerzi Bolzano–Bozen. Njena disertacija Counting the Stones in My Computer: Unmaking the Chip Reality raziskuje več časovnosti mikročipa skozi njegove materialne ureditve. S procesom “unmaking” čipa želi razumeti realnosti, ki stojijo za njegovim proizvodnim procesom.

Svetlobni umetniški duo Jakob Lavrič in Matjaž Pogačnik bosta s projektom Kaset-Net reciklirala, modificirala in nadgrajevala stare kasetarje, ki bodo snemali in predvajali zvok na skupni magnetni trak. Na ta način bo informacija potovala med različnimi postajami, oddaljenimi več metrov, ki bodo povezovale zvoke in lokalne ambiente različnih delov PIFcampa. S pomočjo zank magnetnega traku bodo posnetki krožili in se shranjevali, mešali z drugimi posnetki ali pa prehajali na druge neodvisne zanke na različnih lokacijah. Do zaključka PIFcampa bo tako nastala zbirka oziroma nekakšen zvočni zajem dogajanja.

Zven in oblika končne kombinacije zvokov bosta nedeterministična. V okviru projekta bo namreč vzpostavljen medij za manipulacijo zvokov prek postaj, ki bodo omogočale nadzor hitrosti in smeri traku ter snemanje, predvajanje in brisanje posnetkov. Skupni učinek teh posegov bo težko v celoti predvideti, saj bo nastajal skozi interakcijo različnih zvočnih procesov.

Kot zapiše Sadie Plant v knjigi Zeros and Ones: »Tekstil je v zelo dobesednem smislu mehka oprema (software), ki obdaja vso tehnologijo.« Plant nadalje trdi, da je bilo tkanje od nekdaj večmedijska praksa: »Med delom so predice, tkalke in šivilje pele, prepevale, pripovedovale zgodbe, plesale in se igrale – bile so dobesedno tudi omreževalke (networkers).«

Navdih za to delavnico je bil spletni mem, ki je primerjal Thneed – tekstilni predmet iz knjige Lorax Dr. Seussa, ki je lahko srajca, nogavica, rokavica, kapa ali skoraj karkoli si človek zaželi, njegova proizvodnja pa popolnoma uniči gozd Truffula dreves, iz katerih je narejen – z umetno inteligenco. Dasha Ilina se je zato odločila izdelati lasten Thneed in se kvačkanja naučila s pomočjo videov na YouTubu. Projekt uporablja ta nenavadni tekstilni objekt kot izhodišče za pogovor o okoljskih posledicah podatkovnih centrov ter ekstraktivističnih praksah velikih tehnoloških podjetij, ki spremljajo širjenje digitalne infrastrukture.

Tako kot večina tekstilnih praks je tudi kvačkanje pogosto kolektivno delo. Deluje tudi kot način shranjevanja informacij: v sebi nosi sledi o tem, koliko ljudi je sodelovalo pri izdelavi, katere tehnike so uporabljali in kakšna znanja so bila pri tem udejanjena. Kvačkanje se zato odlično prilega sodelovalnim procesom in spodbuja pogovor skozi samo ustvarjanje. Udeleženke in udeleženci so vabljeni, da se pridružijo razpravi ter skupaj premislijo, ali je Thneed res »tisto-nekaj-brez-česar-nihče-ne-more!«.

Dasha Ilina je ruska tehnokritična umetnica s sedežem v Parizu. V svoji praksi uporablja nizkotehnološke in DIY pristope za raziskovanje, dokumentiranje in prevpraševanje mitologije tehnologije ter razkriva, kaj nam ta pove o sodobnem svetu. Njeno delo vključuje javnost z namenom ustvarjanja prostora za kritični premislek o skrbi, zasebnosti v digitalni dobi in sodobni težnji, da odgovore na družbene izzive iščemo predvsem v tehnologiji. Je pogosta sodelavka kolektiva [Disnovation.org] ter so-direktorica poletne šole NØ SCHOOL NEVERS, ki se posveča kritičnemu raziskovanju družbenih in okoljskih vplivov informacijskih in komunikacijskih tehnologij.

Kako dokumentirati dogodek, ki živi prav v svoji minljivosti? Med PIFcampom bo Sid Drmay z ustvarjanjem zina poskušal_a odgovoriti na to vprašanje.

Zini obstajajo na poseben, minljiv način – podobno kot PIF. Redko so arhivirani ali ohranjeni, vendar ujamejo specifične trenutke z izrazito osebnim pečatom. Zini niso knjige; ne dobijo ISBN-številk in niso deležni priznanja v tradicionalnih založniških krogih, vendar govorijo o skupnosti. Skupnosti se oblikujejo in razvijajo skozi zine, ki pripovedujejo njihove zgodbe. Zini pomagajo širiti revolucijo in družbene spremembe med ljudmi.

Zin bo edinstveno oblikovan, saj bo združeval fizično papirnato obliko z zvočnimi posnetki na temo, kaj ljudi leto za letom privablja na dogodek, ter skušal raziskati, kako je PIFcamp skozi več kot deset izvedb še naprej rasel in uspeval. Udeleženci PIFcampa bodo skupaj ustvarili arhiv svojega časa ter premišljevali o tem, kako takšni prostori nastajajo in obstajajo.

Sid Drmay je nebinarna trans in kvir DIY umetnica oziroma umetnik, ki ustvarja predvsem na področju zinov, tekstila in papirja ter pri svojem delu raziskuje interdisciplinarne pristope.

Projekt nadaljuje raziskovalno linijo elektronskih organizmov, tokrat umeščeno v kontekst naravnega ekosistema. Antonín Kindl raziskuje, kako lahko tehnologija deluje v krajini na način, da ne tvori ločene, dodatne plasti, temveč postane sestavni del sistemov, v katere je vpeta. Antennae delujejo kot instrument prevajanja: zaznavajo procese, ki potekajo na frekvencah in v merilih, ki jih človek ne more neposredno zaznati, ter jih prenašajo v počasnejši medij, ki ga obiskovalci lahko opazijo in izkusijo.

Vsaka enota je zasnovana kot statični električni organizem, postavljen na tla. Sestavljata jo dve navpični svetlobno prevodni anteni, ki med seboj komunicirata s svetlobo ali zvokom, ter senzorične korenine – zamenljive sonde, ki napravi omogočajo čutni dostop do okoliškega ekosistema. S pomočjo teh senzorjev organizem zaznava bioakustične procese v prsti, kontaktne vibracije na okoliških površinah, vlažnost in svetlobne razmere, potencialno pa tudi kemične ali spektralne podatke.

Dolgoročni cilj je razviti enote do stopnje, ko bodo lahko delovale popolnoma avtonomno, napajane s sončno energijo, brez potrebe po rednem vzdrževanju, in komunicirale z zunanjim svetom le takrat, ko bo prisoten nekdo, ki jih lahko zazna. Hkrati lahko neprekinjeno beležijo dogajanje pod površjem in ustvarjajo lokalni arhiv okoljskih podatkov. Antonín Kindl želi projekt postopoma razširiti v mrežo več objektov, umeščenih v krajino, ki si bodo med seboj izmenjevali informacije in tako tvorili skupen tehnološki ekosistem.

Blaž Pavlica bo nadaljeval delo na sistemu za generiranje ritmov za live coding, ki ga je razvijal že lani. Načrtuje več izboljšav, med drugim prilagoditev algoritma za izračun sinkopacije, da bo deloval v katerem koli metru, nadgradnjo generiranja osnovnih ritmov za večjo količino in raznolikost ustvarjenih vzorcev, izboljšanje povezovanja ritmov za natančnejši nadzor ter dodajanje pripomočkov za oblikovanje daljših glasbenih fraz in sekcij.

Blaž Pavlica je programer, live coder, avdiovizualni umetnik in DJ iz Ljubljane. V zadnjih letih se posveča različnim oblikam live codinga, med drugim ustvarjanju vizualij z jezikom Hydra, eksperimentalnim zvočnim krajinam, včasih tudi z uporabo prostorskega zvoka, ter improviziranim algorave nastopom v jeziku SuperCollider.