PIFcamp

Zadnji dan PIFcampa bi lahko, tako kot vsako poslavljanje, opisali kot grenko-sladek. Letošnjo Odprto soboto bi kmalu odplavil dež, a se je po zgodnjem nalivu nebo vseeno ustalilo v mirni sivini.

Prvi del: Morgenspaziergang k reki

Čudovita reka Soča in njena okoliška narava sta neizčrpen vir navdiha, zato so se nekateri udeleženci po tednu trdega dela odločili, da bodo svoje projekte namestili na bregovih (in v v vodi) ter udeležence povabili na sprehod k reki. Vivian in David sta v bližini mostu namestila svoj vodni mlin za pridobivanje električne energije iz reke in pretvarjanje signalov v zvok, Seamus pa je nekoliko više postavil svoj orkester, sestavljen iz dirigenta, micelija, in rastlinskih/vodnih/lišajastih glasbenikov. Raznovrstne senzorje in zvočnike je namestil na odpadke z gradbišča v bližini PIFcampa, s čimer je opozarjal na negativen vpliv človeških posegov v naravo.

Drugi del: Poplava (majic)

Dejavnosti ob reki je bilo treba hitro zaključiti, saj je začelo deževati … Medtem ko so najmlajši uživali v novonastalem jezeru, je Urška hitela s sitotiskanjem motivov letošnjega PIFcampa na kakšnih sto majic.

Tretji del: ePIFanija omrežne napetosti in druge skupnostne aktivnosti

Ko je dež ponehal, so udeleženci PIFcampa nadaljevali s predstavitvami svojih projektov, ustanovili kult 50 Hertzov in oddajali v skupnostnem radijskem prenosu. Na tleh, za razliko od neba, ni bilo zaznati mirne sivine. Izkoristimo ta trenutek še, da se zahvalimo izjemni kuhinjski ekipi za njihovo celotedensko delo, ki so ga kronali z barvitim sobotnim banketom.

Četrti del: Programiraj me!

Naša čudovita video ekipa je prevzela taktirko na začetku večernega dogajanja s svetovno premiero dveh kratkih dokumentarnih filmov (ISOLABS in Live coding), ki sta v celoti nastala na PIFcampu. Po hitri spremembi namembnosti šotora (iz kinodvorane v koncertno prizorišče) je občinstvo uživalo v nastopih Bernharda in Mitje, ki ju je z vizualijami spremljal Aljoša, in se dodobra ogrelo za ples. Pod baldahinom je nato odlična zasedba live coderjev programirala njihove plesne korake na terasa algoraveu, ki mu je sledil Blažev blaženo eklektični miks. In tako smo odplesali PIFcampu v pozdrav.

Četrtek je zahteval svoj davek, vsaj na najbolj vztrajnih rejverjih, zalogah pijače in spočitosti organizacijske ekipe. PIFlogerka tudi ni varčevala z energijo, zato si pri zbiranju vtisov danes izdatneje pomaga z vizualnimi materiali. Kako je torej izgledal petek na PIFcampu? Petek je dan, ko imajo PIFovci še zadnjič čas, da preizkusijo nove pristope, zaključijo svoje projekte (in stranske projekte) ali se sprijaznijo z (ne)delujočim prototipom in se pripravijo na Odprto soboto, ki je bila po še eni rundi negativnih testov spet na urniku. A najprej je čas za obvezni pohod in bližnje srečanje z mrzlo Sočo (letošnja temperatura opazno nižje reke – 12 stopinj).

Plavanje v Soči je eden boljših načinov za ponastavitev, zato se je večina udeležencev po kosilu spet uspela naravnati na običajen ritem. Za tiste, ki so se želeli še nekoliko umiriti ob razvijanju ročnih spretnosti, je bila delavnica vezenja živalskih motivov v organizaciji Becce in Margo odlična izbira.

»Sledi kablu« bi lahko bilo vodilo naslednje aktivnosti, ki jo je organiziral Simon, sicer član ekipe projekta Octosens. Udeležence je povabil k raziskovanju podzemnih inštalacij v okolici PIFcampa z bajalicami. Sodeč po zadovoljnih izrazih na obrazih bi si upali trditi, da PIFovca v trenutku osrečite, če mu v roke potisnete bajalico.

Kmalu zatem je na svojevrsten preplet raziskovanja okolice PIFcampa in sprehoda po zgodovini beleženja povabil Theun. Na delavnici so udeleženci spoznali, kako smo ljudje shranjevali spomine in znanja, jih s hojo vpisovali v pokrajino in s tem prenašali iz roda v rod.

Po večerji je bil čas za spominjanje in refleksijo o nedavnih dogodkih/procesih ter planiranje za (čisto bližnjo) prihodnost. Kako je potekalo delo na PIFprojektih? Koliko stranskih projektov so PIFovci ustvarili? A prototipi delajo? Kaj bomo predstavili obiskovalcem Odprte sobote in kako bomo v en popoldan stlačili več kot 30 različnih projektov? Težka vprašanja, a za PIFovce niti slučajno nerešljiva. Program se je oblikoval sproti in brez zapletov, hkrati smo našli rešitve za tehnične, vsebinske in prehranjevalne zagonetke in se lahkotno prepustili umirjenemu ritmu petkove noči.

Po PIF merilih to nikakor ne pomeni brezdelja, le nekoliko nižjo glasnost aktivnosti. Polona je pod šotorom organizirala tradicionalno tarokiranje (končno!), z Bernhardom pa smo se ob aktivni participaciji spoznavali z njegovim sistemom laserjev in modularca (navdihujoč!) ter eksperimentirali z vizualizacijami, ki smo jih projicirali na drevo. Medtem se je za nami nabrala skupina tako novih kot tudi prekaljenih navdušencev nad kodiranjem v živo, ki jih je povezal Julien. Tokrat je prišlo na vrsto okolje Foxdot v kombinaciji z orodjem Troop, ki omogoča povezavo večih koderjev in s tem eno izmed najpomembnejših PIFstvari, jam. PIFcamp se je kmalu zatem začel prazniti, pred sobotnim dogajanjem so si morali udeleženci nabrati novih moči. Lahko noč!

Četrtek se je za nekatere začel zgodaj: že pred šesto uro zjutraj (5:45!) so se ob kavi in čaju zbrali najbolj pogumni udeleženci, ki so se odločili, da se s kuharjem Klemnom odpravijo na pot v neznano. Še zadnjič so preučili karto in pričeli s pohodom na planino za skalo. Dobro uro za tem so trato začeli naseljevati bolj tradicionalno naravnani PIFovci, ki so si izbrali skoraj vsakoletno aktivnost, pohod na Krnska jezera z Nežo.

Udeleženci so mojstri večopravilnosti, zato so med tradicionalnim pohodom mimogrede izvedli še Waaaater Walkshop. Vivian je s svojim projektom želela sodelujočim omogočiti upočasnitev tempa v sicer hektičnem vzdušju PIFcampa. »Walkshop omogoča raziskovanje, razumevanje, občutenje in vzpostavljanje povezave z okoljem preko hoje,« zapiše na začetku knjižice, ki jo je ustvarila na PIFcampu. »V beležnici ti bom zastavljala vprašanja in te povabila k risanju, a ne pozabi, da je to le vodnik, ki ti bo pomagal pri odkrivanju in občutenju.«

Pomemben del Vivianine delavnice hoje predstavlja skupnostno arhiviranje – vsak izmed udeležencev prejme beležnico, v katero zapisuje/vrisuje občutja in razmisleke. Iz arhiva smo med dvanajstimi knjižicami izvlekli tisto, na kateri je pisalo »Becca«. Ker PIFlog vedno preveri pri viru, smo Becco povprašali po izkušnji. »Ob čudovitem jezeru smo odprli beležnico in se poglobili v vodo, v obliko valov, kot se izrisujejo na gladini. Vivian je zanimalo tudi, kako slišimo vodo – bili smo ob jezeru, ki je sicer mirno. Zvoke so občasno proizvajali le kopalci, ki so skakali v jezero, kljub temu pa je bila izkušnja izjemno pomirjujoča.« Tudi listanje po knjižici v soavtorstvu Vivian in Becce je bila pomirjujoča izkušnja.

Do kosila (jota!) so pohodniki že prispeli v bazo in se počasi pomešali med ostale udeležence. Nekaj radovednežev se je medtem na trati že nabralo okrog Seamusa na predstavitvi mini prenosnih enot, Datapods, sintetizatorjev zvoka, na katere se lahko priključi različne senzorje. Kmalu zatem se je deseterica udeležencev zbrala pod baldahinom, zagrela spajkalnike in se pod budnim očesom Line in Manuja lotila sestavljanja syntha na delavnici Fantasía. Vajeti sta nato prevzela Iván in Julia, ki sta iz šole na daljavo PIFovce po korakih vodila v procesu programiranja pravkar izdelanega sintetizatorja. Celopopoldanska delavnica je bila (preverjeno!) primerna tudi za popolne začetnike, ki so si tako izdelali svoj prvi programabilni synth, s katerim bodo doma lahko preganjali PIFnostalgijo.

Po PIFcampu se je istočasno začela čisto potiho razlegati zvočna milina in nas pripeljala pod drevo. Tam je Tilen postavil prenosno ozvočenje na baterije in na jamu zbral kolege, navdušence nad sintetizatorji, ki so priredili čudovito glasbeno podlago za poležavanje, aktivno poslušanje, pa tudi manjša ročna opravila (npr. sestavljanje podaljškov ali tiho tipkanje PIFloga).

Istočasno je pod šotorom potekalo potovanje po zgodovini terenskega snemanja z vodičem Niklasom, ki ste ga že spoznali v enem izmed prejšnjih zapisov. Med zainteresiranim poslušalstvom se je razvila iskriva debata, ki so jo podkrepili s poslušanjem primerov in deljenjem nasvetov in namigov.

Še svetlo nebo nad nami so popoldan preletavali droni, s katerimi je Marko skeniral del toka reke Soče v okolici PIFcampa. Beleženje Trente je del njegovega večletnega projekta ISOLAB, o katerem boste več izvedeli v kratkem dokumentarnem filmu, ki ga je v času našega bivanja v Soči posnela PIFvideo ekipa.

Pod bližnjim šotorom se je tik pred večerjo nabralo nekaj prostih live coderjev, ki so na delavnici s Karlom spoznavali nove dimenzije kodiranja glasbe v živo v C-ju v okolju CLAVM (C Language Audio Virtual Machine). Karl nam je o poteku delavnice povedal naslednje: »Gre za kodiranje v živo v starodavnem jeziku, ki se še vedno povsem neopazno uporablja po vsem svetu, C-ju. Na delavnici postopoma pokažem, kako ustvariti vedno bolj sofisticirane glasbene procese, začenši s preprostimi signali in matematičnimi operacijami. Na začetku se spoznamo z osnovami digitalno generiranega zvoka, digitalnim procesiranjem signalov in osnovnimi matematičnimi funkcijami. Nato se preizkusimo v kompoziciji glasbe s parametrizacijo, strategijami mapiranja parametrov, generiranjem vzorcev in efekti. S plastenjem funkcionalnih abstrakcij začnemo poslušati glasbo, ki odstopa od pričakovanj, povezanih z živim kodiranjem v tako nizkem jeziku. Na koncu v živo kodiramo glasbo v C-ju.«

Po večerji se je odisejada petega dne PIFcampa nadaljevala s covid testi (vsi negativni!) in enim izjemnim dogodkom za drugim. Najprej se je Bernhardu uresničila dolgoletna želja: izvedel je laserski šov na največji steni v okolici PIFcampa. V steno epskih razsežnosti (vsaj za vasico Soča) ob košarkarskem igrišču so se usmerili prav vsi pogledi PIFudeležencev (ocena je sicer zgolj odokativna) in uživali v 30-minutnem hipnotičnem AV performansu.

Svojevrstno odisejado je doživljal tudi Blaž, človek izpod kupole, ki je v četrtek končno dobil priložnost (faktor vremena + faktor človeške pozabljivosti), razpostavil zvočnike v sferični zvočni sistem in mimoidoče (na trasi košarkarsko igrišče-terasa) povabil k poslušanju. Žal je bila to najdlje trajajoča seansa v ambisonični kupoli, saj so v naslednjih dneh PIFcamp spet obiskale dežne kaplje.

Neutrudni PIFovci so se organizirali in le nekaj minut po Bernhardovem nastopu vzpostavili AV jam pod šotorom. Glasbenike na sintih in v različnih live coding okoljih je z vizualijami spremljal Aljoša. Na precej masivnem sistemu, ki ga med drugim sestavljajo osciloskop, stara video kamera in video mikser (tega je Luka potegnil iz škatle z napisom »obsolete video …«), je ustvaril odličen vizualni poudarek energični glasbi izpod prstov usklajenih performerjev. Vzdušje v šotoru je bilo tako dobro, da se je vaša najljubša medijska ekipa (fotograf Simão in zapisnikarka Katja) odločila preseliti svojo pisarno kar v center dogajanja. Zabavo so predčasno (ob 1:00) zaključili organi reda in miru.

Po pogovoru z Urošem so se policisti strinjali, da bo najbolje, če se zabavo premakne pod pokrito teraso. Udeležencem ni potrebno dvakrat reči, novo prizorišče je bilo pripravljeno v roku enega piva. Najbolje, da o epskih razsežnostih ne izgubljamo besed, dovolj bosta dve: breakfast rave. V naslednjih dneh preberite še, kako so se udeleženci nato odpravili na obvezni pohod in začeli s pripravami na odprto soboto. Po vsem zapisanem ne moremo zaključiti drugače kot z izjavo načelnice tabora, Ree, ki smo jo v petek popoldan povprašali po počutju: »OK sem. Včeraj je bil tak umirjen dan.« <3

Za meditativen uvod v sredo je poskrbela Alicia Champlin, ki je udeležence povabila na zvočno kopel s činelami. Po besedah Thomasa, s katerim smo pred kosilom opravili krajši pogovor o njegovem doživljanju četrtega dne PIFcampa, je Alicia skupino popolnoma hipnotizirala. Po zaključku so obiskovalci obležali v meditativnem stanju, kar naš sogovornik opiše kot čudovit, dolg odmev.

Po tem, ko se je kamp uglasil, se je deseterica aktivnih udeležencev zbrala na Ludwigovi delavnici izdelovanja predojačevalcev iz starih vakuumskih elektronk, ki so bile prvotno zasnovane za uporabo v avtoradiih. Thomasu je bil posebej všeč tempo delavnice, udeleženci so usklajeno spajkali, družno prehajali med fazami izdelave, na koncu pa tudi skupaj naleteli na težavo. A PIFovci so jo s skupnimi močmi (seveda) razrešili.

Publika se je nato spet preselila pod šotor, kjer je Alicia predstavila svoj sintetizator možganskih ritmov. Prisotnim je najprej prikazala delovanje senzorja in uporabniškega vmesnika, ki vizualizira frekvence možganskih ritmov, nato pa predstavila še program za sonifikacijo različnih razredov valovanja. Ker naglavni senzor v celoti temelji na odprtokodnih rešitvah, program pa je napisala v MaxMSP, si je zadala cilj, da bo na PIFcampu program napisala v okolju Pure Data. Če ji bo uspelo, boste rezultat lahko slišali na osemkanalnem ozvočenju v Blaževi ambisonični kupoli.

_{Naglavni senzor OpenBCI EEG. Foto: Simão Bessa}

Po kosilu je August pod strehico vzpostavil kolaborativni radio. Predstavil je Mezcal, browser-based orodje, ki ga je razvil z namenom diverzificiranja praks oddajanja in zvočne umetnosti, zagotavljanja alternativnih načinov komunikacije za družbena gibanja in vzpostavitve nove vrste tehnologije za novinarsko poročanje. Delavnice se je udeležil tudi Roger, ki ga je najbolj navdušil Augustov pristop h kolaborativnemu oddajanju, dojema ga namreč kot skupnostno zvočno kompozicijo. Udeleženci so princip spoznali tudi v praksi – razdelili so se v pare in si določili pridevnik, ki jim je služil kot iztočnica za zvočno improvizacijo. Roger in Thuen sta v paru zvočila pojem zdravja. Delavnico je August v živo prenašal na Mezcalu in ji lahko še vedno prisluhnete tukaj.

V šotor se je medtem z rezidence v Kopenhagnu javila umetnica Adriana Knouf, ki je predstavila umetniško-raziskovalni projekt Lišaji in globlji čas. O dogodku in samem projektu smo se pogovarjali z Evo in Nastjo, članicama ekipe, ki na PIFcampu izdeluje prototip sistema za opazovanje lišajev. Adriana je transspolna umetnica, ki se v svojem umetniškem delu pogosto posveča temam, povezanim z vesoljem. To ji predstavlja možnost pobega pred občutkom odtujenosti, ki jo spremlja od otroštva naprej. Njen aktualni projekt potovanje po vesolju povezuje z lišaji, organizmi, ki lahko preživijo tudi v vakuumu.

Adriana razvija vesoljsko plovilo za transport lišajev, posveča pa se tudi raziskovanju samih organizmov, ki so bili doslej le redko predmet znanstvenih raziskav. Drugi obsežen del projekta tako predstavlja izdelava prenosnega observatorija, ki je sestavljen iz različnih senzorjev organskih funkcij in kamere. Kot poudari Nastja, lišaji rastejo izjemno počasi – le milimeter do dva na leto –, zato morajo izdelati trpežno napravo za opazovanje in pošiljanje podatkov v oblak. Eva pove še, da je ekipa na PIFcampu opravila dve ekspediciji, na katerih je nabrala vzorce lišajev ob bregovih Soče za arhiv lišajev, ki ga pripravljajo v okviru Adrianinega večletnega projekta.

Pred večerjo je Marko Peljhan pripravil izčrpno poročilo z dogajanja na terenu ob nedavnih obsežnih požarih na Krasu, ki mu je pozorno prisluhnila številčna skupina PIFovcev. Markovo podjetje C-astral, ki proizvaja majhne brezpilotne letalske sisteme, se je odzvalo na prošnjo civilne zaščite za pomoč pri mapiranju požara. V samo treh dneh so zmapirali okoli 4500 hektarov, na posnetkih pa so jasno razvidne posledice uničujočega ognja. Sicer resno temo je Marko začinil s številnimi anekdotami, s katerimi je zabaval zbrano občestvo.

Ob koncu poročila se vračamo k Thomasu, ki je za popoln zaključek dneva obiskal (občudovanja vredna zagnanost!) še Auto-Tune delavnico Václava Pelouška. Odlično mešanico poučnosti in osebnih izkušenj je Václav podkrepil s številnimi primeri skladb, predstavitev pa je, preko orisa zgodovine tega osovraženega efekta, izkoristil za zagovor Auto-Tunea. Udeleženci so se na koncu preizkusili v Auto-Tune karaokah z napravo, ki jo je Václav začel izdelovati leta 2019 na PIFcampu. Zabava za izvajalce in občinstvo je bila zagotovljena!

Po projekciji dokumentarnega filma Sisters with Transistors se je večina udeležencev počasi odpravila k počitku, skupinica ljubiteljev sintov pa je organizirala še uvodni jam session. Četrtkovo dogajanje je bilo še bolj pestro, zato boste o njem brali takoj, ko zaključimo s procesiranjem vseh vtisov (kratka napoved: droni, laserji, sinti, jam sessioni, več jam sessionov, breakfast rave). Ne zamudite!

Tretji dan PIFcampa se je za nekatere začel zgodaj, s pohodom na Planino Lamovje, ki ga je vodila Neža. Večina udeležencev je sicer takoj po zajtrku nadaljevala z delom na PIFprojektih – reportažo o njihovem napredku bomo objavili v naslednjih dneh, tokrat vam v branje ponujamo le hiter prelet torkovega dogajanja. Ta zapis je nastal skupnostno, saj se razpored aktivnosti iz dneva v dan po ustaljeni formuli vse bolj zgošča.

Po zajtrku je Theun Karelse v šotoru predstavil prototip naprave, s katero želi poslušalcem omogočiti fizično doživetje živalskega oglašanja. Naprava, sestavljena iz modificiranega bluetooth zvočnika deluje kot induktor zvoka živali v človeško telo. Theun je za predstavitev uporabil oglašanje čebele in grizlija. Udeleženci so lahko napravo preizkusili na lastnem telesu in opazili, da se najbolj poglobljena izkušnja ustvari, ko napravo pritisnemo na prsni koš – prsna votlina je dovolj velika, da vibracije dobro resonirajo, učinek zvoka, ki prihaja iz notranjosti telesa, pa je najbolj intenziven. Z dogodka je poročala Tjaša.

Sledila je delavnica fotogrametrije z Žigo Pavlovičem (članom skupine PIFprojekta reDigital), ki jo je obiskala naša posebna poročevalka Dunia. Udeleženci so si najprej naložili aplikacijo Polycam, ki je optimizirana za 3D skeniranje objektov s telefonom. Žiga je nato predstavil primere svojih skenov ter razložil osnove 3D skeniranja in modeliranja v odprtokodnem okolju Blender. Po kratkem uvodu so udeleženci preizkusili fotogrametrijo v praksi. Testirali so dva različna načina skeniranja objektov in se učili iz napak. Prvi način, pri katerem se objekt premika, kamera pa je statična, se ni obnesel – pri skeniranju soudeleženca se je na Duniinem ekranu na primer prikazal razmazan duhec. Drugi način, pri katerem obrnemo logiko (statičen objekt, premikajoča se kamera) se je izkazal za pravilnega in sken je dobil podobo Mihe. Za zaključek delavnice so udeleženci na telefone enostavo prenesli datoteke v želenem formatu in jih odprli v izbranem 3D okolju.

Po kosilu so na svoj račun spet prišli live coderji. Pod šotorom jih je zbral Niklas Reppel, eden izmed članov skupnosti Toplap Barcelona, ki je predstavil Mégro, svoj programski jezik za kodiranje glasbe v živo. Niklasa smo povprašali, kakšne so posebnosti Mégre in kaj ga je gnalo k ustvarjanju lastnega programskega jezika. »Večina jezikov za kodiranje glasbe v živo temelji na repetitivnih funkcijah, meni pa so bolj všeč naključja. Hkrati sem po mučnih izkušnjah z neuspelimi instalacijami drugih okolij, na primer SuperColliderja, želel narediti program, za katerega uporabnik potrebuje samo eno datoteko. Mégra je čisto samosvoja, saj ne temelji na obstoječem jeziku. Prednost ustvarjanja lastnega jezika vidim tudi v tem, da se lahko igram s podtikanjem zabavnih besed v sintakso.«

Ob četrti in dvajset minut se je pod strehico ob Maggie Kane zbrala pisana skupina udeležencev na delavnici Fuck Instagram, na kateri so, po obveznem rantu, prisluhnili in se pridružili razmislekom o socialnih omrežjih in spletnih straneh kot arhivih. Poskus vzpostavitve idealne spletne strani, ki bi služila kot arhiv njihovega dela, se je za Maggie izkazala kot izjemno težka, celo nemogoča naloga. Odločitev za analogno arhiviranje je zato prišla precej naravno – udeleženci so lahko na primerih knjižic videli različne pristope k beleženju procesov in nastankov umetniških del/projektov. Na koncu so bili udeleženci vabljeni k razmisleku in prispevanju idej za skupnostno arhiviranje projektov, ki nastajajo na PIFcampu. Vtise je za bralce strnila Rea.

Del udeležencev se je pred večerjo preselil pod krošnjo drevesa, kjer je potekala delavnica Krompir Becce Rose. Anonimna poljska miš se je udeležila delavnice in nam poslala poročilo. »Povabljeni smo bili pod krošnjo drevesa, pod katerim prej še nisem sedela, ker je skrito za velikim šotorom sredi zelenice. Tam smo vsi sedeli na tleh in se za začetek pomešali v pet skupin. Razmišljali smo o krompirju in računalnikih, o katerih smo nato napisali dve poeziji na skupino, ki smo jih na koncu svečano prebrali pred ostalimi. Do računalnikov smo bili v poezijah zelo prijazni, kar je morda redkost v širši javnosti, a mi smo ja na PIFu in … Kot skupina smo, kot kaže, tudi veliki ljubitelji krompirja, saj smo si po prebranih poezija izmenjali še številne zgodbe in anekdote, povezane s to poljščino. Sledil je glavni del delavnice, kjer smo krompir spremenili v baterijo in jo uporabili za napajanje sintetizatorja in LED lučk.«

Interakcija s krompirjem je pri udeležencih sprožila lakoto, na srečo pa jih je ob prihodu na teraso že čakala večerja s čisto posebno sladico, rojstnodnevno jagodno pecivo za Maggie – vse najboljše!

Večer je bil spet v znamenju live codinga – neutrudna skupnost je organizirala dogodek From Scratch, na katerem so se v kodiranju glasbe in vizualij preizkusili koderji, pa tudi nekaj popolnih začetnikov, udeležencev ponedeljkovih delavnic. Po besedah prekaljenih organizatorjev tovrstnih dogodkov je bil lineup PIF From Scratch najštevilčnejši doslej. Še en PIFdosežek! Poročilo z dogodka boste lahko prebrali v naslednjih dneh, ko bomo na PIFlogu premierno predstavili dokumentarec o live coding skupnosti. Ne zamudite!